Yellow brick road

Kakšne misli se mi nezavedno zapičijo v glavi.. nekaj me "zmoti" na njih in potem jih izgleda možgani uvrstijo v vrsto za obdelavo. Ta se ponavadi zgodi ob čisto nenapovedanem trenutku.. najbolj pogosto v času med spanjem in budnostjo. V tistem pol svetu, kjer je vse možno. Ampak lepo vse po vrsti, kjer moram začeti drugje. Najprej rešitev, potem problem :) Rešitev: "A mind all logic is like a knife all blade. It makes the hand bleed that uses it." Rabindranath Tagore

Nobelov nagrajenec je to povedal v dveh stavkih. Seveda nagrade ni prejel zaradi teh dveh stavkov, čeprav bi jo zaradi mene tudi lahko (in antični grški misleci se vsi vrtijo v grobu). Misel, ki sem jo slišal in se z njo strinjal je zvenela takole nekako: "Ko gre par narazen, bi morala biti oba vesela, saj imata potem možnost postaviti se na novo. Biti vesela, ker imata spet vse možnosti." Gledano optimistično, je to res. A manjkajo detajli. Oba morata dojeti in se strinjati, da bo življenje svobodnejše, če ga nadaljujeta vsak po svoji poti. Toda kolikokrat se pa, roko na srce, to zgodi? Vedno gre za to, da eden "pusti" drugega. Če gre verjeti statistikam, v zahodnih civilizacijah ločitve inicira 80% žensk (drugje se tako ne morejo ločiti). Glede ostalih zvez, neporočenih, ni podatkov.. morda bo sociologom pomagal Facebook? Večinoma torej inicira ločitev eden.. ne oba. In tu je potem glavni problem. Logičen (nož iz zgolj rezila). Se loči zato, da bo: 0. osvobojen drugega rasel naprej? 1. ali samo zbežal pred tem, da bi v dvoje zares zrasel? A vidiš? Logika se vedno zatakne. Prekleti Tagore, a si moral tisto zapisati? A? A,a? Logika čudovito deluje v računalnikih, toda v življenju postane pretežno neuporabna. Vsaka trditev ima proti trditev. Ena prvih s katero sem se še kot otrok srečal je bila: 1. Nikoli ni prepozno. 2. Kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri. WTF!!?! Kaj lahko sedaj narediš? Usedeš se na tla, zamisliš.. in ostaneš odločno neodločen? Kaj naj sedaj? Logika ne funkcionira.. racio ima problem. A je hec, podobno se tudi iracionalno zatakne v razpotju. Tudi čustva te vlečejo pogosto v dvoje različnih smeri. Od izbire šole, poklica.. in drugih pomembnih korakov v življenju. Rad bi ves čas jedel čokolado in hkrati bi rad ne bil zavaljeno debel. Dvojnost. Z obojim se strinjaš. Naj bo to logika, čustvo.. vse je dvojno (ali celo več).. Kaj boš sedaj Mr. Nobody? Življenje je ves čas sestavljeno iz teh dvojnosti, recimo jim križišče na katerem bi radi zavili v obe smeri hkrati. In takšna razpotja so čudovito prikazana v omenjenem filmu - Mr. Nobody ( http://www.imdb.com/title/tt0485947/ ). Brilijanten film. Če hočeš bližnjico drugačne vrste, si zavrti Pink Floydow: Another brick in the wall.. http://www.youtube.com/watch?v=YR5ApYxkU-U vendar pod pogojem, da si videl njihov film "The wall". Na začetku misliš, da je problem zgolj v šoli, državnih ustanovah, družbi.. potem vidiš, da je v vsem. Vse je samo še ena opeka v zidu. Ali pa v stopnicah na drugi nivo.. ane, Jonathan Livingston Seagull? Poleg dvojnosti znotraj racionalnega in iracionalnega, je še dvojnost ali izbrati racio ali čustva? In če si iskren, potem prenehaš obsojati druge, za njihove odločitve (v trenutkih dvojnosti) in smeri, ki jih na razpotjih življenja ubirajo. Sam si se enako na križiščih zelo različno odločal v preteklosti, kot tudi v prihodnosti se boš.. in pravzaprav se prav zdajle v tem trenutku :) Lahko si torej prisoten, čutiš, poslušaš.. "ženski" način. Lahko iščeš rešitev in jo predlagaš.. "moški" način. Življenje je mešanica rešitev in prisotnosti. "Ženskega" in "moškega" načina. Jing in jang temu pravijo Kitajci. Hkrati ima vsak prav in je vse narobe. V vsej tej zmedenosti dvojnosti in nenehnih razpotij, ki nam jih naproti meče življenje, torej ne čudi, da smo si ljudje izmislili karmo. Tisto nekaj, nad nami, ki "odloča". Nekaj kar vendarle ima prav. Bogovi, religije... žal tudi slepa ulica tega vesolja.. ampak razumem, zakaj se ljudje odločajo zanjo. Ne zgolj institucionalne religije.. temveč tudi bolj splošno razširjenje: vere v ljubezen. Vsi kar verjamemo, da nam cilj, zagon in motivacijo.. hkrati pa samo 5% parov dejansko doseže ljubezen v dvoje. Vse ostalo nenehno raste in razpada. Čisto isti problem kot z vsemi idejami in ideali. Ostajajo večno nedosegljivi :) Ljudje se preprosto nočemo sprijazniti s tem, da so ideje in ideali resnični le za kratek čas - trenutek. Vse je trenutek. Misel, dogodek, čustvo.. Naša želja po večnosti (strah pred smrtjo) pričara iluzijo ostalega. Če se človek primerja z evkaliptom ali sekvojo.. smo za njih tudi le "trenutek". In hec, morda smo ljudje zgolj ideja dreves? Da bi se v gozdu slišalo, ko drevo pade? :) Po drugi strani, ali je sploh smisel biti vse življenje z enim človekom? Ti lahko en sam človek "da" vse, kar potrebuješ? In na koncu, kje to piše? Kdo je zapovedal, da smeš nekatere stvari deliti z drugimi ljudmi, druge ne? Poglej ortodoksne religije, ženske so vse zakrite od glave do peta. Je nekdo manj človek, če si ga nekdo ne lastnini do konca? Je častna ženska le tista, ki je v lasti moškega? So ženske, kaj manj ženske v prosvetnih državah, kjer smejo pokazati oči, obraz, prste, lase, gležnje, kolena..? Koliko manj je torej človek, če deli nekaj tudi z drugimi? Mono Kaj je boljše? Mono ali stereo? (ali quadrofonija in surround?) In kako to, da v svetu vedno znova zmaguje mono? Mono-teizem, mono-gamija.. mono-tonizem.. Ko gledaš stare, mnogovrstne bogove, poli-teizem, tudi sodobne razlage sveta in vesolja lahko prikrojiš temu. Primerjave, prispodobe še vedno zelo močno zaživijo, ker je to pač moč naših možgan, da stvari povezujejo.. ker pač to radi počnejo. Naši možgani. Recimo, obrazi in obrisi v vzorcih keramičnih ploščic. Te, stari bogovi, so imeli nešteto ljubimcev in ljubic.. tile novi, mono-bogovi.. sploh ne seksajo. Katere bi imel raje? A? :) In zakaj mora biti seksualnost tisti tabu, prepoved, kot tisto jabolko v nebesih? Je človek, kaj manj človek, če deli tudi to z drugimi? Ali vprašano drugače, je tvoj partner kaj manj človeka, ker je pred teboj že imel tudi seksualne partnerje? Zakaj nas mora seskualnost ločiti? Tracy Ulman je lepo povedala: "I think serial monogamy says it all." Samo nasmehnem se lahko, contradiction in terms :) Serija monogamnih zvez. Spet dvojnost. Plus, da so sedaj dokazali, da monogamnosti tudi v živalskem svetu ni. Albatrosi, Labodi.. med pticami so tudi homoseksualci in torej tudi lezbični pari.. toda njuna jajca so tudi oplojena. Kako to, če so samci zvesti? Malce bolj točno so začeli opazovati in nadzirati ter ugotovili, da monogamnosti ni. So le trenutki in prekinitve. Poleg tega je za vse živalske vrste, vključujoč ljudi, boljše če imajo samice otroke z različnimi samci. Imunski sistemi so tako premešani, da potencialna epidemija ne more pobiti vseh. Kako torej ostati skupaj, če te narava dejansko vleče narazen? 1. Lahko se preseliš v bolj ortodoksne države. To je ena rešitev. 2. Druga je, da ne narediš nič in se pretvarjaš, da je vse v najlepšem redu. Nojeva rešitev. Večina ljudi živi v tem svetu. 3. Daš sebi in drugemu čim več svobode. Pri čemer velja Remarqueov zapis, da si svoboden do svobode drugega. Cca 5% parov to uspe in ostanejo monogamni, a je pomembna komunikacija - ko nastane problem, se pogovarjajo tudi do jutra, če je potrebno - da je problem rešen in predvsem je to dolgoleten proces, ki pa ga je skoraj nemogoče iz lastne perspektive ločiti od "nojeve rešitve". Še cca 5% parov uspe tudi tako, da so tudi seksualno svobodni, naj si bodo swingerji (za tiste, ki radi vse počnejo skupaj) ali karkoli drugega. 4. In če to še ni dovolj.. pride ločitev. Ampak potem si slej ali prej spet na začetku.. Kje in kaj si.. torej.. skupno življenje? Imamo enega samega (brez dokazov eni trdijo, da jih je več).. Ga naj mečemo stran za tako zaprte možnosti, kot noj? Ali pač naredimo vse za 3. korak.. naj bo še tako težko (fak, psihoterapija za pare je ena najtežjih stvari, ki jih v življenju trenutno okušam!).. Ali kar na katrco.. 4ko po slovensko.. in biti spet na začetku? Razmišljati zgolj logično, je kot nož zgolj iz rezila. Poreže roko, ki ga drži. Ne Tagore, nič ne pomagaš.. vrni nagrado! :)

Better then sex?

»Better then sex« pravijo američani. Newyorčani. Ženske kadar kupijo nove čevlje. Najprej se mi je zdelo malce neumno. Kdo bi to trdil? In potem sem se spomnil, da imamo tudi moški radi to trditev. Za šport, športne avtomobile, adrenalin... Potem sem se danes spomnil, na vožnji z avtomobilom. Ko kupiš nekaj novega, ne občuduješ direktno nove stvari, temveč sebe v tej novi stvari. Preko objekta si dovoliš ljubiti sebe. Novi Bhlanikovi čevlji na nogah in ženska se nemudoma ljubi. Vščeš so ji lastne noge. Podobno za vse ostale stvari. Dražje, ko so, bolj težko dosegljive, ko so, več sanj se, za hip, uresniči. Efekt je začasen. Kratkotrajen. Nekaj dni morda? Mesec? Kje bi bilo kaj boljšega? Oh, že vem... zaljubiti, ljubiti. To traja lahko tudi do dveh let. Ljubezen je kot naročniško razmerje z novim super pametnim telefonom, ki ga z mobilnim operaterjem skleneš prav za ljubezensko obdobje dveh let. Za malce manj superlativne telefone je to le eno leto. Še preden se izteče obveza vezave, že pogleduješ za novimi telefoni. Tudi z avtomobili in nepremičninami je tako. Moj osebni rekord je bila Opel Omega prve generacije. Ni bila lepotica, čeprav je bila v zgodnjih devetdesetih letih evropski avto leto. Mamljivo je bilo vse tisto ostalo. Prostor, vozne lastnosti, zanesljivost in cena rabljenega vozila (dostopno sleherniku). Približno leto in pol sem zdržal, vesel vstopal, potem sem že enkrat pokukal za novim vozilom. Bila je Opel Omega druge, zadnje generacije. Bila je sicer lepša, a glede zanesljivosti ni bila primerljiva s staro, prvo. Prvi je renome dal tudi Lotus. Proizvajalec športnih vozil. Naredili so Lotus Omego. Najhitrejšo štirivratno limuzino tistega časa. 3,6 litra, bi-turbo s cca 380 britanskimi čistokrvnimi dirkaškim konji, kevlar, Corvettina sklopka, končna hitrost preko 280km/h od nič do sto cca 5 sekund. Vsi so vedeli zanjo. Naenkrat. Prej je ni nihče opazil. Omege. Pogrešamo pa seveda v osnovi, da bi nas ljubili starši. Neomajno. Neskončno. A vedno je nekaj vmes. Ali sta to onadva sama – se ljubita bolj, kot ostale... ali bolj pogoste nezmožnost pokazati ljubezen. Zaradi tiste ali one štorije tega življenja. Tega ne moreš popraviti. Spremeniti. Še težje je sprejeti. Zato moraš nadomestiti. S čim le? S čevlji? Telefonom? Avtom? Hišo? Podjetjem? Svetonvim rekodom? Slavo? Bogastvom? ... Ljubeznijo? Tole zadnje si lahko privoščijo vsi. Zato tudi vsi posegajo po njej. Če še to ne gre... imamo tu brisalce spomina. Žal delujejo le začasno: alkohol, cigareti, sladkor (in čokolada), droga, adrenalin, seratonin... ter vse dejavnosti, ki nam to naravno ali umetno to zagotavljajo. Eni so pametni. So raje direktno odvisni od seksa. Potem ji ni potrebno govoriti: Better then sex 

Ljubiti več ljudi hkrati?

Najprej velja preleteti trditev avtorja teme: Ljubiti več oseb hkrati , da je moč ljubiti le enega. potem ima moj odgovor malce več smisla:

Trditve spominjajo na enoumje, ki ga najlepše pooseblja slogan: "Ein Volk, ein Reich, ein Führer!" 

(Eno ljudsto, en narod, en vodja) 

Če smo ljudje narejeni tako, da lahko ljubimo le enega človeka hkrati, imamo problem. Ko se rodiš, se moraš kot otrok odločiti ali boš ljubil očeta ali mater (pomni: vsak človek ima omejeno količino časa). 

Še huje, vsak par, ki se odloči imeti več otrok, dejansko ljubi le enega. In seveda tudi te bratje in sestre ljubijo le eno sestro ali brata. 

Tudi prijatelja imamo enega samega! Samo enega lahko ljubimo - omejena količina časa! 

Še enkrat: "Eine Liebe, ein mensch.. Ein Volk, ein Reich, ein Führer!" 

Seksualno gledamo, lahko "delamo otroke" le z enim človekom hkrati. Število spolnih organov nas torej omejuje v tem pogledu. Ker pa seksualnost ni omejena zgolj na reprodukcijo - torej izključno seksualne organe, se je seveda mogoče ljubiti tudi z več ljudmi hkrati in za te stvari imamo že tudi zelo dolgo imena: Ménage à trois, swingerstvo, orgija.. In ja, tudi papeži se jih niso branili. 

Sodobne raziskave možgan imajo na voljo naprave, ki pred stoletjem niti približno niso bile na razpolago (CAT scan, MR scan, različni senzorji..). 

Multitasking - opravljanje več stvari hkrati. Dolgo časa se je trdilo, da smo ljudje to sposobni. Z raziskavami se je dokazalo nasprotno: da smo sposobni opravljati eno samo zavedno (dihanje in velik del "opravil" možgan je nezavedno - "avtomatsko") opravilo naenkrat: 

http://en.wikipedia.org/wiki/Human_multitasking 

Res pa je, da deluje zunanjemu opazovalcu, da vseeno znamo opravljati več stvari hkrati. To je zato, ker znamo hitro preklapljati med različnimi zavednimi opravili.. navzven pa to deluje kot čarovnija multitaskinga.

Gledano z zelo majhno časovno limito, je trditev, da smo sposobni ljubiti enega samega človeka, torej resnična. Vendar v tako kratkem časovnem intervalu nihče ne živi. Za človeško dojemanje časa skoraj ne obstaja. 

V celotnem človeškem življenju pa ljubimo veliko različnih ljudi, tudi hkrati. Kjer je "hkrati" daljši časovni interval od nekaj milisekund, znotraj katerih drži, da "opravljamo /ljubimo/ le eno stvar /osebo/ hkrati". 

O tem zakaj je temu tako, je že antropologinja Helen Fisher: 

http://www.ted.com/talks/lang/en/helen_fisher_tells_us_why_we_love_cheat.html 

Ljubiti več ljudi hkrati, v romantičnem - kot seksualnem smislu, je možno ter znanstveno dokazano. In znanstveno v tem primeru pomeni to, da so med seboj neodvisni ter konkurenčni raziskovalci prišli do enakih zaključkov, ko se opravlja znanstveni test. Torej ne gre za moje prepričanje, pa naj bo še tako goreče.. in naj si še tako želim, da bi lahko ljubil le enega človeka, dokazi raziskav kažejo ravno nasprotno (neomejeno glede na to v kateri od 159 človeških družb je opravljeno). 

In kot tudi sama Helen pravi: "..srečo, ki jo vendarle najdemo, je sreča, ki jo naredimo." 

Najsi bo to sreča, da smo le z enim človekom, ki ga ljubimo in mu posvečamo vso našo pozornost.. ali pa je to več ljudi.. zaporedno (serija monogamnih vez).. ali vzporedno (hkrati). 

Življenje nam omogoča veliko različnih stvari. Ni pa jih POTREBNO tudi doživeti, opravljati.. Vem, da obstaja base jump, a mi zato ni potrebno skočiti s pečine - se s tem športom ukvarjati. 

Raje še vedno verjamem, da je možno ljubiti enega človeka.. in me spravlja dejstvo, da jih je možno ljubiti več hkrati, malce v nelagodje.. vendar tega ne morem zanikati. Lahko pa se potrudim in to v kar verjamem, opravljam po najboljših močeh. 

Ta moja vera je seveda sprogramirana z družbo in njenimi vrednotami. Knjige, filmi.. vsi predstavljajo romantično ljubezen, kot najvišji cilj življenja.. Glede na razlago Fisherjeve v zgornjem predavanju, kot tudi ostalih raziskav s tega področja, to niti ni tako čudno: dopamin, seratonin, noradrenalin.. 

http://io9.com/5920291/love-activates-the-same-region-in-the-brain-as-drug-addiction 

Tisto, kar je najpomembneje, je da zaradi lastnih prepričanj, drugim ne omejujemo, da živijo v skladu z njihovimi. 

Toda o tem je že Friederich Nietsche: "Prepričanja so bolj nevarni sovražniki resnice, kot laži." 

In človeška zgodovina je to že včkrat dokazala: 

Lovi na čarovnice, koncentracijska taborišča, evgenika, kolonializem, nacionalnost, religija, komunizem, fašizem, neoliberalizem...

Svobodni zakon?

Vsi psihiatri in terapevti bodo povedali, da je v spolnosti dovoljeno vse, s čimer se obe strani strinjata. Zakonsko gledano morata obe strani pri tem biti tudi sposobni odločanja (torej ne more biti ena oseba mladoletna ali celo otrok). 

Vse ostalo je vtikanje nosu v zadeve drugih in vsiljevanje svojih lastnih norm. 

Že Friederich Nietzsche pa je napadel izraz »svobodna volja«, saj je bil izumljen s strani teologov (religiji) z namenom, da bi bili krivi pred bogom. Videl nas je naravne, kot vse živali našega planeta in s tem tudi manjkom »svobodne volje« in »odgovornosti«, kar so si izmislili tudi filozofi, da bi lahko ločili ljudi od živali. 

To silno radi počnemo.. se ločujemo od živali. Večino glagolov v slovenščini se za živali razlikuje od človeških. Ljudje jemo, živali žrejo. Ljudje umiramo, živali crkujejo.. 

Komunikacija je naša razlika do živali.. znamo pisati in to prenašati na silne razdalje v skoraj hipu. Ni to dovolj? 

V osnovnih stvareh, kot so prehranevanje, razmnoževanje.. preživetje pa smo si sila podobni. Na našem planetu poteka skrita vojna med spolnim in ne-spolnim razmnoževanjem. A te vojne nihče ne opazi. Virusi in bakterije se razmnožujejo nespolno. Mi se pred njimi branimo prav s spolnostjo. S tem, ko partnerja zmešata dva različna imunska sistema, poskrbita, da imajo virusi in bakterije veliko dela. Če bi imeli vsi enak imunski sistem, bi nas ena sama prilagojena bakterija ali virus, vse pomorila. 

Za obstoj živalskih vrst je torej nujno, da ima samica potomce z različnimi samci. Tu se vmeša še malce Darvinovega opazovanja, kjer se spolnost dopusti le najboljšim samcem. 

Človeška družba pa že dolgo ni več naravna. Saj zakoni, ki so čisto umeten konstrukt človeka, določajo, kdo je uspešen in bogat (kar poglejmo naokoli, tajkuni in megalomani). Narava to določa na en način, ljudje na drugi. 

Že v 12 stoletju so tako židje preklicali mnogoženstvo. Ugotovili so namreč, da to ustvarja prevelika trenja v družbi. Bogati so si lahko privoščili imeti več žena (na osnovi umetnih, človeških zakonov). To je pomenilo, da je velik procent moških ostal brez žena. Ti niso imeli več kaj izgubiti in so se začeli medsebojno pobijati tudi uspešne (beri: pod človeškimi zakoni bogate). To je za družbo slabo in so spremenili zakon, da se sme imeti eno samo ženo. Podobno so naredili kasneje tudi v marsikateri muslimanski državi (Egipt, Turčija..). 

Podobna stvar se trenutno dogaja na Kitajskem in Indiji. Vse družine si želijo imeti sina (ter avtomobil in stanovanje), zato splavijo ali umorijo komaj rojene deklice. Ker to poteka že nekaj desetletji, žensk že primanjkuje. 

V Nepalu so to rešili miroljubno. Že stoletja se ženska, ki se priženi v družino avtomatično poroči tudi z ženinovimi mlajšimi brati. In da, tudi spolnost si delijo.. dobesedno bratsko. 

Obraten problem je v Rusiji, točneje Sibiriji, kjer so celo že večkrat zaprosili za legalizacijo mnogoženstva. Žensk je več in same ne morejo uspešno ohranjati kmetij v prostranstvu Sibirije.. zato več žensk živi z enim moškim, zakonsko pa tega ne morejo legalizirati (je pa možno v Montani in Utahu v ZDA ter nekaterih islamskih državah). 

Gre za Guttentag-Secordovo teorijo, (preučila 117 držav) po kateri so ljudje tistega spola, ki ima manj pripadnikov, manj odvisni od partnerjev, saj jim je na voljo več alternativnih razmerij. 

Podobno, kot so v Moskvi žene navajene, da ima mož vsaj eno ljubico. 

Glede svobodnega zakona je torej potrebno pogledati evolucijsko, zgodovinsko in globalno. Gledano lokalno pa se monogamija ne obnese. Več kot 50% generacije X in Y ne verjame več v zakon. Ravno letos se je v ZDA prvič rodilo več otrok v zunajzakonskih zvezah, kot zakonskih. Umetna, človeška tvorba, posrečeno imenovana: zakon.. razpada. 

(Vir: GLOBAL marec 2012, str.:46 »Vse te samske ženske« - originalni članek: Kate Bolick, Atlantic Monthley ) 

To ne pomeni, da osebno dva človeka v to ne verjameta in poskušata slediti temu. Statistika raziskav o nezvestobi pa pravi, da je v zahodnih in evropskih državah vsaj enkrat v življenju nezvestih 50-60% moških, v Franciji in Švedski pa celo 70-80%. Približno 40% žensk stori isto. Pri čemer odkrijejo 60% varajočih moških in le 15% varajočih žensk. Moški namreč veliko slabše zaznavamo prevare. 

Edina država, kjer je varajočih v procentih več, je Francija. 87% procentov žensk priznava, da so varale nekdanjega ali sedanjega partnerja. 

(Vir glede varanja: Allan in Barbara Pease, Zakaj moški hočejo seks in ženske potrebujejo ljubezen, str. 122 in 123) 

Zakon je zato lepo ime za skupnost dveh ljudi. Človeški zakon = nekaj umetnega. Izum. Naravni zakoni in neizpodbitna dejstva nas ves čas vlečejo v različne interakcije z drugimi ljudmi. Vprašanje je samo koliko smo se sposobni zadrževati oz. pretvarjati, da izpolnjujemo vse »norme zakona«. 

Glede na podane številke, pa se seveda resnično lahko vprašamo, kdo je bolj pošten: tisti, ki si obljublja večno zvestobo in ostale pravljice zakonske zveze ali tisti, ki si ji sposoben dati svobodo tudi na spolnem področju? 

Ali kot sem že vprašal v drugi temi: Je ženska kaj manj ženska, če drugi moški vidi njene oči, lase, gležnje, kolena? 

In potem preskok v naš, lokalni zahodni tabu: je ženska kaj manj človek, če svojo seksualnost deli tudi z drugimi? 

Zakonsko zvezo lahko gledaš kapitalistično: da si nekaj lastiš in se nihče drug ne sme dotakniti, niti videti.

Lahko pa je svobodna volja dveh, prav vsak dan.. da še vedno ostajata skupaj, ker si to želita.. pa čeprav gresta včasih z drugimi ljudmi v kino, kosilo, večerjo, kavico, pogovor, koncert... in tudi posteljo. 

Kaj od tega zmoreš in zmoreta.. je stvar posameznika in obeh partnerjev. 

Svoboden si, do svobode drugega.

Predhodno objavil na MedOverNetu: http://med.over.net/forum5/read.php?275,7946985

"Ljubljančan"

»A nas sovražite ljubljančane?« sem vprašal prijateljico, prebivalko nekoliko manjšega slovenskega mesta.

»Ne... samo maramo vas ne« je odgovorila :)

Izraz »ljubljančan« ni enak izrazu »Ljubljančan«. Slednji označuje kraj rojstva ali mesto kjer prebivaš. Prvi pomeni stanje duha. Zato je tudi namenoma pisan z malo začetnico.

Morda se da to najbolje razložiti s primerjavo zagrebčana (ponovno namerno pisano z malo začetnico) na smučišču. Najdražja možna oprema (ne nujno tudi najboljša), a potem skupaj še pluženja ne spravijo.

Izraz »ljubljančan« se uporablja tudi v neprave namene. Če je nekdo ponosen na svoje dosežke in življenje na sploh, bo šel ostalim slovenceljnem na živce. Slovencelj mora biti majhen, skromen (tudi lažno), brez vizije... oz. z eno samo: da svoje sonarodnjake vleče nazaj v povprečje. Ali bolje rečeno: podpovprečje.

Izraz »slovencelj«, si je sicer izmislila Svetlana Makarovič, tako da več o tem, pri njej. V svojem bistvu pa je le geografsko razširila pomen »ljubljančana«.

Zelo všečen mi je bil tudi pregovor bivše domovine: »Tako mlada, a već Slovenka.« Pomen katerega ni niti približno podoben tisti Ropertovi popevki: "Hej, hej Ljbuljančanke.." :)

Pri vsem skupaj je potrebno opozoriti, da Ljubljančan ni avtomatično tudi »ljubljančan«, kot tudi Slovenec ni slovencelj. Res pa je, da imamo vsi, čisto vsi... ne glede na poreklo in kraj prebivanja svoje slovenceljske elemente. Tudi Svetlana, jaz in ti.

Goveja glasba, je etno glasba?

Goveja glasba ni niti približno etno glasba. Nikoli ni bila. To je glasba, ki smo jo prevzeli od naših gospodarjev. Tako kot še bolj škodljivo: pokristjanjenje. Ako bili bi še vedno pravi Slovani, potem bi sedaj slavili Vesno, boginjo pomladi.

Etno glasbo Slovenci premoremo in to lahko z veseljem poslušam. Slišimo jo lahko pri Brini in Stringsih ter nenazadnje Katicah. Tudi Vlado Kreslin v svojo glasbo integrira etno elemente, kot tudi ostali..

T.S. Eliot je rekel: »Mladi, neizkušeni pesniki imitirajo, stari, izkušeni, plagirajo.« Tako je skozi stoletja prišla goveja glasba do »narodne«.

Zato ne čudi, da nam je ob slovesu od bivše države Jugoslavije, Bora Đorđević rekel: »Bečki konjušari.« Izraz je zelo primeren.

»Ljudje so čreda ovac...« je rekel Adolf Hitler. Narodi smo pač živina na mizah politikov. »Narod« je tako skoraj dve stoletji star izum Bismarcka, da je lahko združeval nemška kraljestva.

Izraz »goveja glasba« si je izmislilo pretežno mestno prebivalstvo (da, tudi Ljubljančani), da bi se tudi v tem pogledu razlikovalo od pretežno vaškega. Ker pa je tudi naše največje mesto, napram mestom sosednjih držav, bolj vas, kot mesto, so te meje že od nekdaj zamegljene.

Goveja glasba pa je navsezadnje žaljivka, predvsem za živino, ki tovrstne glasbe ne bi nikoli poslušala. Vsaj po lastni izbiri ne.

Goveja glasba nas tako nikoli ni popeljala »v svet«, kot se radi hvalimo, temveč kvečjemu do naših nekdanjih germanskih gospodarjev. Zato smo jim tudi zanimivi. Tako kot nam papiga, ki se nauči nekaj besed ali stavkov. Bora Đorđević ne bi mogel izbrati boljših besed.

Je pa seveda čisto nova tema vprašanje: »Kaj je šele on, ki hodi igrati dunajskim konjušnikom?«

Obsojanje na pamet - iz spomina

Človeški spomin je resnično zelo selektiven. Predvsem zelo luknjast, spremenljiv. Najbolj zanimivo pa je, da smo nanj sposobni prisegati.
Verjetno je fora v tem, da je spomin dejansko čustvo.. in kot takega ga dojemamo, kot realnost. Čeprav to dejansko ni.
To je tako kot s tistimi bulmastifi, "vsi vedo", kaj se je zgodilo, čeprav celo tisti, ki je umrl ne ve točno.

Spomin... nekaj nezanesljivega, sfiltriranega.. v bistvu temeljni kamen za vse predsodke in obsojanja, ki jih ljudje tako enostavno delimo drugim in do drugih. Kar vemo.. Vlečemo iz kolektivne zavesti.. obsojamo. So sicer ljudje, ki imajo mnenje.. Verjetno se zavedajo luknjavosti "realnosti".. A tudi oni podležejo in bodo prej ali slej obsodili. Brez podlage, brez vedenja, brez poznavanja. Stvari so lepo zapečene v fiksni predal, v omari znane sobe. In iz te sobe delimo.
Podobno kot delimo spomine z drugimi. In spomini so "čisti" samo v primeru, da si kot pripovedovalec, edini med prisotnimi udeleženec dogodka, anekdote, ki jo opisuješ. Če je še kdo, od udeležencev prisoten, mora bit vzorno vzgojen, da ne bo opozoril na razliko lokalnega hranjenja dogodka.
V bistvu nima nihče pojma. Na kar sem neštetokrat opozoril. Še najbolj dvomljiv pa je kolektivni spomin. T.i. zgodovina. Zaradi lokalnega dojemanja zgodovine, kot resnice, se ljudje že stoletja uspešno pobijamo. Tako kot tudi drugih imaginarnih stvari: religije, domoljubja, narodne zavednosti, mnenja, idej, ljubezni, ponosa, užaljenosti, sovraštva...

Včasih sem prejemal (profesionalni) spam...

Danes je veliko hujše.

Danes prejemam povabila na Facebook.

Tja me vabijo vsa podjetja, pri katerih sem kaj, do sedaj, kupil (in bil tako butast, da sem jim pustil naslov). Njim ne morem odgovoriti tako, kot sem prvemu človeku, ki me je tja hotel zvleči: »A tako danes izgledajo pisma sreče?«

Malce sem spraševal ljudi, ki jih poznam, zakaj so oz. zakaj niso na facebook-u?

Zato, ker sem lahko v stikih z ljudmi, s katerimi drugače ne bi bil...

Zato ne, ker je Zuckerberg zlobni veliki brat... bi se parafrazirano glasila najpogostejša odgovora.

Chat, messangerji, forumi... v resnici niso nič bolj drugačni, kot Facebook. Forumska pravila se prav tako glasijo: da je vse, kar tam objaviš njihovo. Identično pravilom Facebooka.

Google (vsi njegovi proizvodi: iskalnik, brkljalnik – aka Chrome, gmail, Earth, Voice, Blogger, Docs, Wave, Buzz, Video & You Tube, Picasa, OS Android in OS Chrome...) enako vse kar počneš spremlja in gradi bazo podatkov. O tebi posamezniku, kot tvoji socialni mreži. Še o tvojem psu!

Hej, že Yahoo in Microsoft Messanger sta to počela. Gmail tudi bere emaile in glede na vsebino ponuja oglase. Oglasi, kot vsebine strani se že danes prilagajajo tebi.. pač glede nato, kaj si v preteklosti gledal ali kupil. Praktično vsi t.i. Cloud computing proizvodi in servisi to počno!

Že s tem, da imaš napravo, ki se povezuje v širša omrežja (internet, mobilno omrežje..) izdajaš o sebi prekleto veliko. Mobilni telefon izdaja veliko informacij o tebi. Na ta način so prišli tudi do spoznanja, objavljenega 19. februarja 2010 v Science Magazine, da smo ljudje pri vsakodnevnem gibanju 93% predvidljivi (praktično bolj kot mravlje). Še več, na voljo imamo programsko opremo, s katero v realnem času lahko določiš lokacijo nekega telefona, poslušaš, kaj lovi njegov mikrofon ter vidiš, kar lahko vidi vgrajeni fotoaparat.

George Orwell se mora vrteti, ne samo obračati v grobu. Ne samo, da je Veliki brat tu, prostovoljno smo se mu vrgli pod žaromete... a o tem malce kasneje.

In potem si pred dilemo, ker praktično vse kar počneš on-line, zbira podatke o tebi, Facebook pa ne sme?

Narcisizem s koščkom elitizma. Nedavna analiza uporabnikov med ameriškimi vojaki, je pokazala, da višje izobraženi, predvsem oficirji, uporabljajo Facebook, nižje izobraženi, pretežno navadni vojaki, MySpace.

Orwell se je prej vrtel le po vzdolžni osi, sedaj se še po prečni. J

Hmm.. Kaj pa zebra efect? V čredi si bolj varen. In zebre imajo tiste proge tam baje zato, da zmedejo napadalca, ker ne more videti, v katero smer se gibljejo. Velja le v čredi. Zebra sama samcata, je čista tarča. Milijone let kasneje se je šele pojavil Mao Zetung in rekel: »Gverila mora plavati med ljudmi, kot ribe v oceanu.«

Lahko gledaš nato tako.. A če bi Maovi komunisti s seboj nosili mobilce, bi jih ne glede nato, koliko milijonov drugih mobilnih telefonov je okoli, Japonci lepo ujeli in pobili. Vsak zajeti partizan, bi omogočil povratno socialno mreženje za nazaj. Koga je klical, sms-al, s katerimi drugimi mobilci se je največ družil, kje... itd...

Vse kar se zbira o tebi, bo zlorabljeno, prej ali slej. Vprašanje je le kdaj in kako. Zame je zloraba že dogodek izpred tedna dni. Oče je odkril Facebook in seveda poslal povabilo. V povabilu pa seveda obvezni trnek: »Ostale osebe na Facebooku, ki jih morda poznate«.

In tam seveda je oseba iz baltskih držav, ki jo osebno čisto zares poznam. V ničemer ni povezana z očetom. Podatkov nisem podal nobenemu oblačnemu skupku podatkov, email je hranjen samo na osebnem računalniku.

Kako so prišli do te povezave?

Jebemti social networking!

Zmrazi me, če so to dosegli tako, da so iztegnili svoje dolge prste in pobrskali moj adresar. Bolj verjetno je, da vsak, ki se včlani na Facebook, začne iskati znance. In Facebook si zapomni iskanje ter kasneje povleče niti skupaj za še bolj mamljivo reklamo zase.

Se mi je pa pred dnevi, ob branju Štefančičevega članka o slovenski radovedni javnosti, odprla paralela do Facebooka. Tam na začetku, tegale zapisa sem spraševal ljudi zakaj so oz. niso na Facebooku. Dobil sem relativno logične odgovore.

Pri odgovoru ZA, je bila še obrazložitev, da se lažje vzdržuje prijateljstva na dolge razdalje. Ta odgovor rahlo šepa, ker je sedaj dovolj drugih možnosti: SMS, email, web chat...

A je verjetno enostavneje vse postoriti preko ene strani, ko si že ravno tam.

Po podanih logičnih odgovorih, so se uporabniki Facebooka, začeli tudi pogovarjati.. in glej ga zlomka, motil jih je ta in oni prijatelj. Tisti in ta komentar. Mnenje. Oni pretirava, pove, da je na skretu. To je pa res preveč. Tisti drugi, vsak dan nabija... itd.

To je tista podobnost s Štefančičevim člankom v prejšnji Mladini. Rumeni tisk. Zgražanje nad drugimi. Ter eksebicionistični narcisizem na drugi.

Pri čemer začuda nobenemu od uporabnikov ne potegne, da vse tiste objave, na katere je v tem danem trenutku ponosen, predstavljajo oporo za opravljanje. Tisti glavni, splošni napajalni vir socialnih mrež.

»Mislim, torej sem« že dolgo ni več pogoj za obstoj. Morajo te videti. Moraš biti viden. Najbolj zebrasta zebra med zebrami. Paris Hilton ueberZebra. Ashton Kutchner z več kot milijon prijateljev na Facebooku: ueberZebra.

»Vsi prepoznajo moj obraz, torej sem.« To je težko dosegljivo za vse, zato lahko posežemo po tolažilni nagradi: »Imam prijatelje, torej sem.« In če ne gre drugače: »Opravljam, torej sem.«

Na kratko rečeno je Facebook, navidezni amatersko kolektivni Spam. Ueber rumeni oglasnik.

To počnemo vsi, da ne bo napake. Nisem moralno povzdignjen. Samo razmišljam. Tista starogrška bolezen. Morda kakšen osamljen budističen menih ne opravlja. Vsaj na glas ne.

Zakaj sam nisem na Facebook-u? Zaenkrat ni bilo te potrebe. Vse, ki jih želim in hočem videti niso na Facebooku. Zato jih raje vidim klasično in vse, ki se mi zdijo vredni, občudovanja vredni.. raje maltretiram po emailih, sms-ih.

Zaenkrat.

Razlog zakaj je danes temu tako, je dejansko zapisan višje v NYT članku o Narcisizmu:

"...Community — a stable job, shared national experience, extended family, labor unions — has vanished or eroded. In its place have come a frenzied individualism, solipsistic screen-gazing, the disembodied pleasures of social networking and the à-la-carte life as defined by 600 TV channels and a gazillion blogs. Feelings of anxiety and inadequacy grow in the lonely chamber of self-absorption and projection."

By Roger Cohen

Pir@i

Kitajci piratizirajo avtomobile.
Pred njimi so jih piratizirali korejci.
Še malce pred tem japonci.

Sicer se na svetovnem tržišču sem in tja doseže, da svoje slabo zamaskirane kopije ne smejo predstaviti (recimo SmartForTwo, ki je imel 4 sedeže in motor spredaj). Vendar na lastnem kitajskem trgu, ki je že pred leti presegel velikost nemškega po številu prodanih avtomobilov, vse teče piratsko namazano.
CADCAM programi so zelo verjetno prav tako spiratizirani. Prav tako vse ostalo programje za celotno delovanje avtomobilske industrije.

Japonci, ki so sami kopirali nekaj desetletij nazaj, sedaj tega ne pustijo Kitajcem... Kakšen moralen paradoks. Še posebej če gledamo oblikovanje.. recimo Alfa Romeo 156 in japonska derivata Mazda6 in Honda Accord (obe prejšnje generacije). In nenazadnje Toyota IQ in Opel Trixx.
Tudi v Evropi ni nič bolje. VAG (Volkswagen Auto Group) je v pred skoraj dvemi desetletji GM-u (General Motors) ukradel Jose Ignacio Lopez de Arriortua, skupaj s še nekaj ljudmi in velikim delom načrtov in dokumentacija prihodnjih vozil. Seveda se je Volkswagen malce zatem "čudežno" pobral iz rdečih številk. GM je med tem že propadel... in novi GM dela ponovno na tem.

Ekonomija je vojna. In v vojni in ljubezni je dovoljeno vse. Pravijo.

Vendar ne nam... plebejcem.

Če se spustimo v detajle, lahko za vsako uspešno podjetje ali posameznika, ugotovimo, da je bil začetni temelj uspeha... piratiziranje, kopiranje..
Če gre to za nekega posameznika, se ta mora nekje začeti učiti. Kipar, slikar, glasbenik, pisatelj... pesnik... vsi imajo najprej mentorja... ali idola. Na njihovi hrbtenici se potem učijo in gradijo. In ko so dovolj veliki, se odtrgajo. Postanejo samosvoji. Originalni. Ali pa tudi ne. Vsekakor pa uspešni.
Vsem nam seveda ta prehod ne uspe.
Pravzaprav je to vsečloveška lastnost. Na ta način se učimo. Otroci nas oponašajo. Tako začnejo govoriti, hoditi, pisati, misliti...

Prav tako velika podjetja, Microsoft, Apple, Google... hej, Applovci sami so si pravili "Pirati"... ko so skupaj z Microsoftom iz Xerox labs odnesli ideje WYSIWG in tistega glodavca, ki je sedaj že laserski in nič več "ležajni".

Človek si, predvsem zato, ker celo življenje kopiraš druge. Če se bi rodil sam na tem planetu... bi bila čisto druga zgodba... podobno za otroke, ki so živeli med živalmi. Zelo težko se, oziroma nikoli, socializirajo.
Sem socializiran. Piratiziram. Kopiram vedenje bližnjih. In idolov. Sem skupek naključnik kopij. Sem zato, ker kopiram. In tudi vi VSI ste samo mozaik kopij. Deja Vu.

Mislim torej sem?

Ne, kopiram. Zato sem!

In če imaš srečo... je bil nabor kopiranj ravno takšen, da se lahko sproži interna mini evolucija, ki me premakne tisti korak naprej.. in začnem misliti.

@ = at

Naravni zakon?

Vedno pogosteje se v medijih pojavlja nekakšen "naravni zakon" oz. celo "slovenski naravni zakon".
Kakšna je razlika med slovenskihm naravnim zakonom in naravnim zakonom, ne bi vedel. A očitno je za nekatere stvarnik namenil prav posebne zakone za slovenstvo...
Geji naj po teh zakonih, ne bi smeli imeti otrok. Hmm?

Kolikor vem, jim vsi tisti deli normalno funkcionirajo. Tisti, ki naj jih resnično ne bi smeli imeti, je duhovščina, zaobljubljena celibatu in bogu.
Tudi heteroseksualni pari, ki posvajajo, jih ne morejo imeti. Zato posvajajo. Naravni zakon.

Vrnimo se torej na "naravni zakon". Po naravnem zakonu, bi moral skupaj z materjo umreti po porodu. Po naravnem zakonu bi pri treh letih umrl zaradi kile. Malce kasneje za meningitisom. Pri petih zaradi posledic prometne nesreče..
In ko sem že pri tem, po naravnih zakonih, se človek ne bi smel premikati hitreje, kot sam lahko teče. Po naravnih zakonih tako prometne nesreče ne bi sploh smelo biti!
Po naravnih zakonih človek ne bi smel leteti, niti pluti.
Po naravnih zakonih, bi umrl zaradi oslovskega kašlja, davice... pa nisem. Sem bil "nenaravno" cepljen.
Po naravnih zakonih bi umrla žena in hčer ob porodu.
Pravzaprav nihče, ki ga poznam, ni po naravnih zakonih. Vse je rešila sodobna tehnologija, znanost, medicina.

Po naravnih zakonih, se lahko ljudje sporazumevamo samo s hriba na hrib. Toliko, kolikor nam grlo nese. Če smo nekoliko bolj nadarjeni s tam-tami ali dimnimi zavesami.
Po naravnih zakonih tegale tule sploh ne bi smelo biti. Po naravnih zakonih ni informacijske tehnologije. Po naravnih zakonih tudi črk pravzaprav ni. Vse si je izmislil človek. Človek je že zdavnaj spremenil velik del narave. A pogledano malce filozofsko, je človek del narave. In del narave pač ustvarja naprej naravne stvari. Ljudje samo mislimo, da smo nekaj silno posebnega in si za svoje početje izmišljamo posebne besede. Če je naredil človek, je umetno. Če je naredila opica... mravlja... potem je naravno.

Hec. Po "naravnem zakonu" smo se vsi rodili goli. In ne vidim ravno kaj dosti golih ljudi okoli sebe. Pravzaprav nič, če sem točen. In prav vsi ti silni govorniki, ki bentijo o naravnih zakonih, so prav tako vsi oblečeni in ne goli, kot bi bilo prav po naravnih zakonih.

V bistvu vse to najboljše povzame grafit, viden v Nemčiji pred leti: "Vsi si želijo nazaj v naravo. A nihče noče tja peš."

Ampak črnci, ženske, geji, judi... ti naj kar peš hodijo!!!

Le kje sem to že slišal?

Jacques Brel iz oči v oči

Petnajstega, ravno dan in devet let po tem, ko sem pridobil pomembno licenco je bila na vrsti druga repriza slovenskega Jacques Brela. Senca tvojga psa Branka Završana.
Če bi na to predstavo padel z lepega... bi se še danes lepil s tal. Ne vem, če bi čisto zares lahko vstal iz sedežev Mladinskega gledališča. Tistega istega, kjer so me v otroštvu morili z absurdnimi predstavami. Zaporedji Cesarjevih novih oblačil in paralelnega Bozo the clown-a, ki mori Garfielda, strica sošolke (BTW tudi v vrtcu sva bila skupaj), Nika Goršiča.

To je bilo eno samo mučenje. Takrat v osnovni šoli, pozneje v srednji... in tudi danes bi se mučil. Še Woody Allen je bolj prebavljiv, ko je padel v Bergmansko fazo. Kdo ne bi, če se nate prisesa tankovska mina od Mie Farrow.

Mladinsko gledališče je zato v mojih kosteh zapisano kot mučilnica. Psihofizična.

V enem samem večeru se je SMG odkupilo. Vse muke so pozabljene. Čudovito doživetje ob Završanovem koncertu / recitalu.

Imel sem srečo, da sem se do Brela prebil že prej (več o tem nižje). S pomočjo sodobne komunikacije. Interneta. K sreči sem že prej kupil njegov CD.

Moram pa priznati, da je v živo vse izredno dobro. Padeš noter... in ne moreš ven. Na CDju se začneš izogibati. Poslušaš samo tisto najbolj všečno.

Petnajstega marca bo predstava spet na sporedu. Žal imam nočno, drugače bi bil spet tam. Ponovno bi kupil še en CD in ga nekomu podaril.

Ponovno vam pravim. Pojdite si pogledat. Skupaj z recitali... skupaj z igro... je to res najbližje kolikor lahko pridemo Brelu iz oči v oči.

To je kot neke vrste odvisnost. Kot Stockerjeva Dracula, ki sem jo moral gledati, gledati in gledati.

Globoko ganjeno. Sploh nimam besed... le rečem lahko: podite gledat. Nujno!

I lov u

Tisočerih stvari ne razumem. Kaj tisoče, milijarde... ena takšnih je ameriška obsedenost z besedo »love« - ljubezen. Zanimivo, da ko je Leo F.Buscaglia hotel objaviti svojo knjigo in ji dati naslov Love, je mislil, da je ta naslov zagotovo zaseden. Ni bil. Ljubezen še ni bila zasedena. V bistvu čudno za ta zahodni svet obseden s tem pojmomom, to besedo. Junaki nadaljevank, filmov in knjig imajo doživljenjske travme na temo izrekanje te preproste besede.
Kako se lahko zataknejo pri tako enostavnih dveh (v izvirniku treh) besedah: Ljubim te (I love you)?
OK, v slovenščini zveni nekoliko izumetničeno in prekleto leseno. Malce na račun Cvetja v jeseni in brutalno slabih igralcev v filmski pripredbi. Če iščem sesalec, je v mojem glasu več ljubezni, kot v tistem filmsku stavku: »Meta, ljubim te«.

Lahko bi bilo slabše. Lahko bi film posneli v nemščini.

A ljubim te, zveni čudno. Zatikajoče. V zvenu besed ni niti trohice tistega, kar dejansko čutiš. Samo še vseeno bi jih moralo biti relativno enostavno izreči.
Globalizacija in američani malce pred tem, so nam prinesli čigumije, najlonke in Coca-colo. S sabo so privlekli še svoje »dogme«. Dva človeka, ki sta si v danem trenutku popolnoma všečna, kompatibilna... si pač ne smeta izreči tistih dveh (treh) strašnih besed, ker je potem res vsega konec. Še preden, se je zares začelo.
Strašne besede. Verjetno so božanske, da imajo takšen hud vpliv na ravnovesje ljudi.
Morda se jih sme izreči šele pred oltarjem?
Vse kar je izrečeno prej, je bogokletno... srhljivo... in v omenjenem fantazijskem multimedijskem prostoru globalizirane realnosti, podijo eden po enega človeka nazaj v osamo. To si navsezadnje sodoben kapitalizem tudi želi. Vsak svojo nepremičnino, vsak svojo premičnino na štirih kolesih, stroje in mašinerijo... Velike družine, kjer nekaj deset ljudi ali več uporablja eno in isto stvar vrsto let, rušijo temelje sodobne ekonomije in s tem družbe.
Ne smeš reči »Ljubim te«. Lahko pa rečeš: »Kupim te«. Stvarem. Z vsakim neizrečenim »ljubim te«, se ustvarja sila »kupim te«. Za vsakega prekrižanega človeka, je tu deset odkljukanih stvari.
Kaj če bi bilo ravno obratno?

Pa ni. Še ljudje, ki si jih poznal še prededn jih je zajel materialističen dah globalizma, so pozabili. To, da znajo in smejo reči: »Rad te imam«.
In če se jim že toliko skisa, da to naredijo... uporabijo vmesnik. Nerealnost. Telefon, SMS, internet, email...
Nič ni z besedami iz oči v oči... nič ni s pisanjem po listu papirja. Ni več tistih unikatnih krivulj, ki jo rišejo samo tvoje in nikogar druge roke. Je samo nabor vedno istih prevzetih tipskih črk, na zaslonih... zaslonih mobilnega telefona, dlančnika, računalnika... Naša bit seže samo do prvega zaslona. Potem je prepuščena ničlam in enicam.
Verjetno je prav ta digitalnost, absolutnost ljubezni, tako strašljiva. Pri digitalnem je ena ali nič. Vsi pa hočejo biti vmes oz. raje nič, kot ena.

In ko tako eden izmed junakov le izdahne: »I love you«, potem drugi pobegne, kot da ga je opsoval z največjo žaljivko. Najbolj pri Tavčarju. Tam se Metka kar v grob zvali. Meta Presečnik je bolj ameriška od američanov. Karikatura sodobne družbe. Pripoved je nekako sto let pred svojim časom. To, da jo je vmestil na vas, v naravo je še bolj briliantno. Čista nadrealistična karikatura velemest. Ljudje so samo trava in listje. In nobeden ne upa reči: Ljubim te.

OK, vem, da ni vedno najlažje to povedati. Toda slišati?

V ameriških zgodbah... so po teh treh besedah vedno travme. Preplah, alarm... 911 je manjše zlo. Manj grozljivo.
Tisto bolj alarmantno je, da se ljudje potem tudi zares začno tako vesti. Vsi, ki si upajo izreči tiste grozne besede pa čudaki, pred katerimi je potrebno zbežati.
To odpira tržišče stoterim knjigam in nasvetov, kdaj se sme narediti kaj. Prva večerja... to in to. Druga večerja... to in to... Koliko večerij do prve baze... kdaj do druge... Noro :)

Še bolj absurdno je vse skupaj, če veš, da je za oceno kompatibilnosti med dvema osebkoma na genetski ravni potrebno nekaj mislisekund. Potem je tu še nekaj minut za oceno skritega. Podobni smo si v tem, kaj so naše družine skrivale... in to je svetilnik na naših glavah. Viden vsem.

Gola pištola - recenzija gledalca današnje premiere

»We are not amused.«
Terry Gilliama in njegovih risank nisem maral že v Monty Python Flying Circus-ih. Enako so risanke v Goli resnici moreče... oziroma to postanejo s svojim dolgovezenjem. Kot, da bi se znašel ponovno v osnovni šoli poleg učiteljice Samoupravljanja in temeljev Marksizma - STM, ki ves čas skrbno pazi, da ne bi česa napačno razumel. Pazi, da boš res vse pravilno dojel.
OK tu v filmu je to moški glas.

Gola resnica ima namreč potencial v drugih dveh tretjinah lastne sestave. Skriti kameri in slovenski poizkus oživitve Andy Kaufmana. Zelo gledljivi in zabavni. A skrajno nevarni. Stari vic pravi, da imamo Bosanci in Slovenci isti smisel za humor. Oboji se radi smejimo Bosancem.
Če vklopim še lastnega STM učitelja: Slovenci se ne maramo smejati samemu sebi.
Po Žarku Petanu naj bi bile tri vrste humorja:
- smejimo se drugim;
- smejimo se samemu sebi;
- smejimo se absurdu.
Do prvega nekako prilezemo vsi, ostale so težje.
A je gola resnica zato privzela dober trik: skrito kamero. Tako se lahko smejimo drugim, čeprav bi se morali sami sebi, ko gledamo »dokumentarec« o predsedniški kandidaturi Arturja Šterna.
Vsakega slovenceljna tako na prikrit način pripravi, da se smeji samemu sebi. Skrita kamera in »domkumentarec« ter neznosno dolgočasne Terry Gilliamove risanke, se namreč prepletajo. Na ta način doseže film, da se vsi gledalci lahko povzdignejo za eno stopnjo v dojemanju humorja. Hej morda bi celo prišli do absurda... Andy Kaufanskega dela... Tom Greena ali MPFC.

A so žal tu risanke. Brez njih bi iz kina celo prišel zadovoljen.

Tako sem samo besen kot ris, da so dobro idejo, relativno kvalitetno izvedbo (glede na slovenske okoliščine) uspeli uničiti na ciljni črti. Poprodukciji. S Terry Gilliamom.
Poleg Giliamizma in Samoupravljanja s temelji Marksizma so risanke moteče še zaradi nešesa drugega: nasprotuje sami sebi, filmu in lastnemu obstoju v njem. Ok lahko vzameš, kot logično zanko, saj veste tisti stari trik iz srednje šole. Matematike. Profesor pride v razred in napiše na levo stran table:
»Trditev na desni je resnična.«
Potem stopi še na desno stran šolske table in zapiše: »Trditev na levi je napačna.«
Samo to traja kratek čas in si potem res navdušen. V srednji šoli. Če pa stvar traja in traja, kot Terry Gilliamove nadležne risanke, potem to razvodeni in te dolgočasi. Pri dvajsetih in tudi pri štiridesetih.
In tisto, kar me bolj skrbi je, da avtorji sploh ne vedo za to logično zanko v filmu. Ko poskušajo preko medija zanikati verodostojnost medija. Zelo me skrbi, da je tam samo profesor STM in ne matematike.

Predlagam, da kupite DVD in preskočite ali fast forwardirajte »risanke«. In predvsem ameriški konec.

Hej, potem bi lahko rekli: Andy Kaufmanova smrt je resnično le štos. Živ in zdrav je v Sloveniji.

Zaradi risank in končne moralke je ostal mrtev. Njegova senca samo bledo boleha. Film je tako namenjen američanom. Za vsak slučaj jim na koncu vse razloži, če niso dojeli poante. Andy Kaufman ni nikoli hotel biti poučen. Slovenski »umetniki« to vedno morajo biti.
Bljak.

Ker me je Vojko Anzeljc prijazno zrinil s sedeža, ki so mi ga matrično dodelili, ne vem kako je bilo videti film z mojega - njegovega sedeža. Bojim se le, da svojih dveh opazk, stavek z začetka te recenzije in končnega stavka, da je tole film za američana, ker jim vse razloži nisem povedal dovolj glasno.
Ga moram nekako dobiti, da vidim zakaj je vsemu tako. Zakaj se je v nekaj, kar bi se lahko končalo kot dober večer, prikradel ta slabi pridgarsko risankasti priokus.

Ah, raje se bi še enkrat družil z Brankom Završanom in Jacques Brelom... v živo.

Za ostale, pojdite gledati film, 2/3 filma je dobra in če vas risanke ne bodo motile tako kot mene, boste imeli celotno gledljivi film. Neke vrste Amelie Pullan meets Andy Kaufman.

Spoilers:
Ne moreš se pretvarjati, da si ruski znanstvenik in uporabljati znanstvene naprave, ki jih krasijo napisi v latinici. Ne moreš za pretvarjanje uspešno uporabiti fotografijo Solženicina.

Parallel obscurum

Vse pomembne lastnosti ostanejo. Še vedno si na napačnem planetu (oziroma vsaj paralelnem svetu). Oziroma napačnem vesolju... saj pravijo, da lahko polega nešega... med dvem pikama na koncu prejšnjega stavka obstaja čisto drugačno vesolje. Tvoja pojava tu, je lahko samo senca tistega. In ker sence padajo na zelo čudne površine tudi na tem planetu in vesolju... zagotovo veš, da po senci ni sklepat, kdo je bitje, ki senco povzroča.A žal živimo v svetu senc. V tem vesolju... in ljudje okoli nas so slepi. Dobesedno. So sence in vidijo samo sence. Kupujejo stvari, da so njih sence čim lepše. Postavljajo in nastavljajo se soncu tako, da so njihove snece čimbolj simetrične, čimbolj ulgajene in lepe. Manekeni.
Zelo so nesrečni, kadar je megla, oblačno ali kadar je noč. Takrat ni čisto pravih senc. Luči razmetavajo tvojo senco. Hodečemu po pločniku ti jo enkrat stlačijo v pritlikavca ali lužo, ter drugič v razpotegnjenega velikana... gumi elastko... Ni jim to všeč. Zato doma prižgejo VSE luči. Da ne vidijo, kaj bi ena sama luč počela z njihovimi sencami. In potem so tu onemci... niso tumci. Ne gledajo po sencah. Ne živijo za sence. So bolj tamci. Onemci. Lahko se sprehodijo v temi in dežju... do videoteke... razmetavajo svoje sence naokoli... imajo vklopljeno eno samo luč... ali nobeno... tako, da televizijski ekran uprizarja groteskne sence za njimi... Niso s tega sveta. Niso tu. So kot Kefirčki na Marsu. Gledaš skozi teleskop in ne moreš verjeti. Ja, res je Kefir na Marsu.
In potem so senčniki samo besni. Koji klinac, Kefirčke nič ne briga za sence?!
A?

Temni svet vseh senc... vseh odsevov lastne alternativne realnosti, te ne plaši... je to svet teme, polmraka, mraka... senc in polsenc. Tam se sprehajajo vampirji, vokovi, volkodlaki, sove... filmofili in ostali ljubitelji noči. Tudi tiste prave prijateljice noči, na rdečih petkah in v soju rdečega sveta... kjer se telesa prodajajo za zeleno. Zato, da lahko obstaja na rumenem.
V bistvu je to svet semaforjev. Ljudje ujeti v semafor: kjer je realni svet rumen, kot sonce... a zelo kratek, tako kot interval na semaforju. Ostali del je rdeče in zeleno.

A to ni tisti pravi Atrum universitas. Mračni svet. Črnobelih filmov v barvah.

Ljubim noč. Absolutno noč. Ljubim tudi polno luno. Takrat, ko je svet sivo srebrn.
Prvega zato, ker senc ni. Izgubiš in znebiš se lahko še svojega telesa... najlažje, če je vsaj še eno telo poleg. Potem lahko zdrsneš ven v vesolje....
Pri drugem je drugače... ta divja srebrnina skoči vate in ti razmeče vse popredalčkane stvari, ki ti jih je vsili svet rumenih in snočnih ljudi. Tistih, ki skrbijo za svoje sence. Modra srebrnina se najprej hitro in nato počasi pretaka po tebi in žilah... razblini sončno... razblini utvare... in te postavi spet tja, kjer so te samo oči in srce.
Si čisto samcat, sam. Tu sredi gozda črnega kot vran. A si hkrati ljubezen in življenje. Si potešenost in hrepenenje. Si vse in nič. Si prost kot ptič. A ker nisi sova, se ne lotiš lova. Samo nemo zreš... in potem tiho greš. Nazaj v svet luči, tam kjer ni tvojih oči. Pustiš, da žarnica ti v v zrkla udari, pustiš, da ti srce pod svetlobo izpari. Ljubljeni svet teme, pustiš zunaj sebe. Si na svetlobi, a si senca zlobi. Korak po hiši drsi in iz tebe paralelno beži. Modre sence bega ne vidiš, tako kot svojega ne življenja brega. Moder plamen je nad vsem, kot Hadov trirem. Duša se ti po Alan Edgar Pojevsko utaplja. Tako kot žabe lovi čaplja, svet tega svetlega sveta, suva v temo in ti jemlje darove za katere paralelno gara. Izgubljenost in odsotnost v temi je dom, svetloba in vsakdanjost tvoj zlom. Skrušeno čakaš na tisti tretji ugriz, a ni prvega ne dveh repriz. Samo ekran blešči, medtem, ko življenje mimo beži. TV dnevnik. Pred soncem bežeči deževnik. Išče dež in temo. Tako kot sam iščeš to, kar že vsi vemo.
Sonce je eno. Tem je mnogo.

Puuuujsaaaa Pepa... Pujsa Pepa.

V ponedeljek peljem domov Vida, ravno iz službe, jutranja izmena. Šibava proti Domžalam, da še Hano vzdigneva iz šole. In pravi Vid: "Occi joku... nitka stlgala..."
CC je tam zato, ker ne zna čisto zares reči Č. Š mu gre še manj dobro in je tam tak dolg sss, nežen in simpatičen. In zato se mu moram vedno znova nasmejati, ko pride k meni in vpraša: "Kaj delass, occi?"... in potem sledi milijon zakajev. Kjer je odgovor vedno isti. Hec pri tem je, da včasih, ko se naveličam, odgovarjati že vedno in isto stvar, kaj trenutno počnem (ali drugo najpogostejše vprašanje, kje je mami)... preprosto rečem, da delam Mars (ali da je mami na Marsu).
Potem se nasmehne in reče:"Neeee...ni mals..." potem doda točno, to kar sem mu že 99 krat povedal. Naredi kratek predah in potem spet reče: "Kaj delass, occi?" (ali kje je mami).
Lahko mu ponovno 99 krat odgovorim, kaj počnem... ali spet ven potegnem Mars... da se lahko spet nasmehne in reče: "Neeee...ni mals..."

Tako malce razbijem monotonost ponavljajočega. To je v bistvu pavza.

In podobno pavzo sem imel v avtomobilu. Takšen pravi intermezzo.
"Kakšna nitka?"
"Kdaj sem jokal?"
OK, ne da ne bi jokal... pri intenzivnem poslušanju Jacques Brela npr... OK, to ni ravno jok... bolj puščanje... inštalacije se nekoliko pokvarijo in je pač očala potrebno ves čas dvigovati in brisati meglo.

Vrtim.. vrtim dogodke nazaj... mimo drsi vsaj nekaj žbiljard milijonov Vidovih vprašanj "Kaj delass?" in "Zakaj?"
Potem se je v mojem škrbastem spomniu nekaj posvetilo. Kot da bi imel zlat zob ali nekaj podobno bleščečega.
Pred nekaj tedni smo namreč skupaj z otroci gledali Pujso Pepo. V uvodnem delu, me je preblisknilo in sem rekel: Pujsa Pepa je Hana, pujsek Jure je Vid, pujsa mami je mami in pujs oči je oči. Osemletnica in dvoletnik in pol sta potem z veliko intenzivnostjo gledala, kaj kdo izmed njiju in nas počne... Najprej je pujsek Vid tekel naokoli z zmajem, da bi ga dvignil v zrak.Vid mora vedno storiti to kar vidi. Tekal je po dnevni sobi gor in dol. Tudi potem, ko je že pujsa Hana poskušala s tekom vzdigniti zmaja. Ni jima šlo, ker ni bilo vetra. Ko je oči pujs prijel zmaja je začelo pihati in spravil ga je na nebo. Potem se je zmaj zaplezal v drevo in nitka se je strgala. Oči pujs je potem splezal na drevo, rešil zmaja in ker je pretežak (tako kot v resnici), se je veja zlomila in je padel v blatno lužo pod drevesom. Na veliko veselje prave pujse Hane in Vida, kot tudi narisnih dveh.
V avtu me je tako preblisknilo... in z Vidom sva potem celo pot do Domžal obnavljala risanko. Na veliko zadovoljstvo zadaj sedečega visočanstva... in glasnega smeha iz njegovih ust tudi. Potem se je začel še bolj smejati... in je rekel: "Occi jokaj..."
In potem sem se spomnil, da je to že prej omenil... samo povezave še vedno nisem našel... le za drugi del... tisti o nitki... k sreči mi je pomagal: "Vid vidu Hano, ne occi... joki!"
In sem se spomnil, da se vedno greva igro, kdo bo prej v razredu ali šoli zagledal Hano. Vid vedno zmaga in jaz potem jokam. Vid je potem zelo ponosen, ker je prvi. Zelo ga tudi veseli, da jokam. Ta del mu je celo malce bolj všeč. Kadar noče jesti, se pretvarjam, da hočem sam pojesti njemu namenjeno hrano... potem on prevzame vlogo ptička, ki očijo poje hrano pred nosom.
Ta igra je delovala že pri Hani... in čeprav je stara že osem let... moram potem tudi njej ponuditi možnost, da je nevidna ptica, ki je očiju hrano. K sreči imam ravno dvoje rok, tako da to deluje. Žal se zatakne, kadar sem sam lačen. Potem sem v "peklu". Levo in desno se je... pred nosom :)
Bom pisal email Šivi, če mi posodi vsaj eno roko... ali morda raje ne. Žleht kakor so bogovi, bomo takoj še kakšna lačna usta fasali. Pa s tem ne mislim pasjih. Labradorec je večno in vedno lačen. Tudi PVC vrečko v kateri je bila hrana pred 1715 leti bo pojedel.

Med hranjenjem, sta oba hkrati vsekana na vprašanje. Kje je mami?
Samo, da Hana potem še vpraša: "Oči, zakaj mi vedno rečeš, da je na Marsu?"... in potem ponavadi, še preden odgovorim že sama reče... "Ja, ja... neumno vprašanje, neumen odgovor."

Dedi mlazi je prinesel DVD s Pujso Pepo. In v letošnjem letu jo sedaj ves čas gledamo. V prvi osebi. Vsak ima svojo figuro. In karkoli se zgodi, je potrebno n-krat ponovno povedati. Se smejati ali jokati... pač kar počnejo pujski.
In pri tem, sem se vprašal, kdo še od prijateljev in znancev, bi lahko tako ali nemara že na tak način gleda Pujso Pepo?
Velja samo za tiste, ki imajo starejšo hčer in mlajšega sina... hmmm...
:)

Nataš-ka-e

Nataš ne maram. Smo imeli dvojčici na igrišču. Darjo in Natašo. Obeh nisem preveč maral. Nataše nisem prenašal.
Pravzaprav bi moral bolj sovražiti Darjo. Takrat je rastrosila po igrišču, da jo ljubim. To ti gre kot fantu v petem razredu osnovne šole blazno na jetra. OK, če bi vsaj gojil kanček simpatije, bi še šlo... Če bi bilo to Maja ali Simona, se ne bi nič pritoževal. Tako sem bil čisto besen... kot ris... in nekega dne sem jo posledično udaril. Po hrbtu. Na gugalnicah našega igrišča.
Ni ravno eno mojih ponosnih trenutkov. Če bi kdaj padel v zanko Flatliners-ov, bi jo moral najti in se ji opravičiti za moje takratno dejanje. Še bolj bi se moral Aniti... sošolki, ki se nam je pridružila takrat nekje... in so jo vsi zafrkavali. Vključno z mano, čeprav sem dobro vedel, kaj pomeni biti na strelni liniji vseh... a to je druga zgodba.

Flatliners-i se nekako vseeno uresničujejo. V službi. Angel maščevanja, skrbi za redni pritisk... za grehe preteklosti. Morda... če bi se ji opravičil... bi se stvar razrešila?

No, govora je o drugi stvari. Drugi sestri. Nataši.

Bljak. Še na gradbeno je potem prišla. Obup.

Stanislav Lem je eden temeljnih piscev znanstvene fantastike. Poleg Arthur Clarka, Isaac Asimova, Kurt Vonneguta, brata Strugatski, Douglas Adam (ki je zahodni odgovor na Stanislav Lema) in drugi...
Hollywood zna uničiti še tako dobro knjigo. Še posebej, če je govora o znanstveni fantastiki... ali samo fantastiki. Najboljši primer je tako Steven King.
In Stanislavov Solaris... je tudi uničen. Zreduciran je na ljubezensko zgodbo. Na Hollywoodsko ljubezensko zgodbo, da ne bo napake. In že to ti najeda živce, da si besen kot ris... kar koga bi udaril!
Za nameček, pa ti v hollywoodski Solaris butnejo še Natascho McElhone... kateri najbolj zanimivi del, je njen priimek. Vse ostalo je anemično. Brezoblično in dolgočasno, kot koncentrat slovenskega filma. Če bi lahko občutke ob mučenju z Zlatimi čeveljci Dominika Smoleta prelevil v osebo... bi bila to Nataška.

Fuj Nataška!

Solaris najprej uniči Hoolywood, v tem primeru Soderbergh (njegov zadnji dober film je Sex, lies and videotapes), potem ga zmaliči še Nataša...

Še George Clooneya labradorsko vlažne učke so bolj mamljive in seksi, kot cela Nataša...

Tako se cel film... in to čisto zares... cel film sprašuješ: Zakaj zaboga... kako zaboga je to žensko... pardon... to brezoblično bitje, sploh lahko ljubil?

Namesto, da bi bil vesel, da se je fentala... človek, goji neke nerealne iluzije... kot, da bi pričakoval, od sosedovega vzklilega graha, da me bo ljubil. Pri tem velja omeniti, da je grah veliko bolj zanimiv... tam ima svojo leseno štango in lepo raste gor po njej... in prav zanimivo ga je sem in tja pogledati... in tudi pojesti ga je fino. Njam, njam.

Nataša nima nič od tega. Tudi grahov kol, je bolj zanimiv.

In potem... potem ti Hollywood spet nalepi to Nataško v Californication... za znoret! No, tu se je vsaj nalezla Clooneyevih vlažnih očk... samo, kaj ko se nahajajo na tem brezveznem obrazu.

In potem... je še arhitektka...v Californication. Ne moreš biti arhitekt... anemičen in brezvezen...

Kako izgleda lupina človeka?

Natascha McElhone.

Zato ne morem Nataš. Nisem še srečal za trohico zanimivo Natašo. Gotovo obstajajo. Nekako tako, kot v vesolju gotovo obstajajo še druge civilizacije... čeprav pravijo, da je po drugi strani verjetnost lahko tudi zelooooooo majhna. Zato vam vsem ostalim prepuščam Natašo, Nataške, Natasche. Imejte jih.

Tako, upam, da je to Kefirčka z Marsa sedaj potešilo... :)

Vampirji

Nikoli nisem razumel, takole čisto zares, strahu pred vampirji. Da bi se človek bal skoraj neskončnega življenja? Ni čisto realno. Prej idealno!
To pomeni, da imaš končno čas preposlušati vso glasbo, ustvarjeno do sedaj. Lahko do nezavesti gledaš filme v kleti. Na računalnikih in internetu visiš do konca vesoljnega stvarstva.
Hrbet te ob tem ne boli. Nimaš revme... nimaš bolezni.
Vampriji izhajajo iz našega področja. Balkana. Kamor včasih sodimo in drugič spet ne. Kakor nam je všeč oz. odvisno na kateri strani Save si. Popularnost pa so dosegli v obdobju pozne romantike. Kar niti ne čudi. Romantika je ves čas iskala nevidne sile v neznanem. Romanitka je anti konzervativna in anti desničarska.
Še dandanes se ljudje radi hvalijo: "Veste, bojim se, da sem malce romantična."
Samo v tem kontekstu je to realno opozorilo, da imamo opraviti z zablodelim bolnikom. Še posebej, če se potem omenja Romea in Julijo. Ta dva sta bila zapisana tri stoletja pred romantiko. Čeprav je seveda res, da so na tron Shakespeareja postavili prav romantiki v devetnajstem stoletju.
V filmski različici Bram Stocker's Dracula... ki sem jo šel gledat 6x in še potem nisem mogel prenehati... sem bil na Garyevi strani in ne dolgočasni brezvezni Keanovi.

Vampir je v bistvu biti fajn... zapelješ lahko vsako osebo, ki si jo poželiš... in potem imaš neskončno mnogo časa, da se jo naveličaš.
Lahko se spremeniš v poljubno žival. Lahko hipnotiziraš ljudi... in bi tako lahko Hitlerja prepričal, da je Ghandi.
Če si vampir imaš praktično neskončno mnogo časa, da se naučiš vsega tistega, česar se do sedaj nisi... ali nisi mogel.
Ne rabiš službe.
Nepremičnine lahko zapleniš... ali kupiš, po stoletjih finančnih mahinacij. In če si bolj eko usmerjen, narediš iz kakšne še neodkrite kraške jame, svoj lastni vampirski metropolis, pardon Vampiropolis.
Če se ti ne da več gristi ljudi, pač ustanoviš bolnišnico in kupuješ kri na prostem trgu.. organiziraš krvodajalske akcije... in na koncu potem ugotavljaš, kateri letnik je najslajši... in katera starost krožeče krvi je najomamnejša.

Ne moreš kar vsepovprek grist. To ne gre. Potem imaš potem v svojih vrstah takoj kakšne Zoprnike in to je zelo slaba stvar. Vampiropolis mora imeti samo prebivalce osebno izbranih kandidatov. V glavi že sestavljam spisek...

Živiš v glavnem ponoči (ali v Vampiropolisu)... kar je že sedaj moj najljubši čas. Sončni zahodi so tako že kičasti... sončni vzhodi pa osovraženi, ker moraš potem v službo. Morja itak ne maram v sončni pripeki... edino kar bi pogrešal, je kopanje... a po nekaterih različicah, so vampirji alergični le na sveto vodo (v kateri se tako ne plava), po drugih le na takočo vodo. Morje nikoli ni čisto zares smrt vampirja.

Cerkva in križev že sedaj nič ne pogrešam... in če že, bi lahko šel v budistični ali zen tempelj, tudi mošejo ali sinagogo... vampirji so alergični le na krščanstvo... kar niti ne čudi.

Edino kar bi mi bilo res žal je česen... potem bi se moral tolažiti z divjim... čemažom.

Končno bi tudi zvedel, kaj se zgodi s komarjem, ki piči vampirja... tega nam nikoli ne povedo, v nobenem filmu in nobeni knjigi.
Veliko takšnih zanimivh stvari, bi lahko v tem drugačnem agregatnem - svetlobnem življenju spoznal.
Zrcal ne bi pogrešal. Vampirji se tako ne brijejo. Obliko pa tako poljubno spreminjajo.

Edina zoprna stvar je, da če vstrajaš do konca, se lahko zgodi, da se naš planet razblini in potem tavaš v vakumu vesolja... zelo lačen... in dokaj sam. Baterije iPoda mark 64793292099 pa tudi hitro poidejo. Tako, da se splača kakšen lesen količek s seboj nositi. Ali če si bolj optimistične narave, pač čakaš, da te prinese blizu kakšnega planeta.
Morda je tudi zgolj naše sonce smrtonosno za vampirje... kar potem pomeni, da lahko spet na dolgočasni svetlobi živiš.
V primeru, da ti je vsega že dovolj veliko prej, pa pač stopiš na žarke našega sonca... Puf!

Če slučajno postanete vampir, me prosim pridite ugriznit. Prosim, prosim, prosim. Samo prej me vljudno vprašajte, ker morda ravno tisti dan nisem še čisto pripravljen na vampirstvo. Najprej na tržaško omako... česen in ribe... non stop nekaj mesecev, potem pa kar griz - griz in griz :)

Kadar je nekaj znano lepo...

... in ti gladko zdrsne v uho... je to preprosto zato, ker si že slišal.

Amsterdam Jacques Brela je dejansko glasbena variacija na Greensleeve. V angliji uradno zabeležena že davnega 1580 leta. Neuradno naj bi bila irskega izvora... tudi Henrika VIII, kar naj bi bilo na italijanski vpliv preko violin, bolj romantična izmišljotina. A ker se je verjetno pojavila že prej, se spreminjala, dejansko ne bomo nikoli vedeli, čigava je. Irska, angleška ali italijanska.
Tekst je seveda njemu lasten. Jacques-ov.

Deja Vu.

Podobno kot pred leti George Michelov duet z Mary J. Blige As... ki je v resnici Stevie Wonderjev komad... in mi je bil zato, že od rosnih otroških let postlan v uho :)

Ne me quitte pas - slovenski prevod

Završanov tekst gre, vsaj odpeti del, takole:

Saj ne boš kar šla
daj pozabiva
(saj) vse se pozabit da
kar že v nič puhti
pozabiva dni
nesporazumljanja
časa izgubljenega
ko le znala bi
pozbiti ur
ki ubijajo
z večnim "zakaj?" Zato!
Ti mojih oči glamur
Saj ne boš kar šla (x4)

Podaril bi ti
perle dežja
iskat jih šel bom tja
kjer dežja sploh ni
pa naj umrem tako
da zemljo bom preril
le da telo prekril ti
z zlatom in lučjo
zgradil ti bom svet
ljubezenskih moral
kjer bo ljubezen kralj
in ti kraljica spet
Saj ne boš kar šla (x4)

Saj ne boš kar šla
brezumnih bom besed
iznašel še popred
le ti boš vedela
da ti govore
o zaljubljencih
ki srca pri njih
često pogore
daj da ti povem
zgodbo o kralju tem
ki umre, ker te ni
mogel srečati
Saj ne boš kar šla (x4)

Ne enkrat se zgodi
da kar tja v en dan
vzplameni vulkan
ki že na veke spi
pravijo da je
iz goreče prsti
iz ketere kli
najboljša letina
mar ni že zaton
ćar, ki se preda
temi, da le ta
žari kakor on
Saj ne boš kar šla (x4)

Saj ne boš kar šla
ne bom več jokal
samo še molčal
da le skril se tja
kjer slišal bom kako
smejiš se vekomaj
da gledal bom lahko
tvoj ples in smehljaj
daj da (p)ostanem vsaj
tvoje sence senca
senca tvojih rok
senca tvojga psa.
Saj ne boš kar šla (x4)

Zapisan je malce drugače. Priloženo CD-ju ima zamešan vrstni red kitic, kjer je tretja kitica postavljena za zadnjo. V drugi kitici je zamešana peta vrstica.

Bode le naslov in hkrati refren: Saj ne boš kar šla.
Bolj spominja na "hoolywoodski prevod": If you go away. Ali slovenski prevodi tujih filmov. Je pogojnik. V originalu je: Ne zapusti me = Ne me quitte pas.
Morda se je Branko s tem poklonil obem. Izvorniku in angleški softy verziji. Sporen je bil, takrat, predvsem del, ki se sedaj smehlja na Završanovi naslovnici: Senca tvojga psa.

Moja obsesija z Ne me quitte pas se tako ni kočnala. Branko me ni odrešil. Ne moreš kupiti konca. Rešitve. Moram sam prevesti. Verjetno v več različnih verzijah. Prevod - rima - interpretacija... Upam, da bom imel čas popraviti še nekaj drugih dodatkov. Vem, eno je stvari prevesti, drugo je potem to še zapeti.

Glasbena spremljava je odlična. Stingovsko jazzovska. Branko gre spočetka nekoliko na živce... ne vem ali zaradi glasu ali zaradi slovenskih besed. Glede nato, da je sprejemljiv v pesmih, ki jih ne poznam... bo verjetno slednje.
In zato se atomski vek, bombardiranje naravnost v srce... nadaljuje...
Jaures... Amsterdam... Jef... Mathilde... Orly... Les vieux... Au suivant...