»A nas sovražite ljubljančane?« sem vprašal prijateljico, prebivalko nekoliko manjšega slovenskega mesta.
»Ne... samo maramo vas ne« je odgovorila :)
Izraz »ljubljančan« ni enak izrazu »Ljubljančan«. Slednji označuje kraj rojstva ali mesto kjer prebivaš. Prvi pomeni stanje duha. Zato je tudi namenoma pisan z malo začetnico.
Morda se da to najbolje razložiti s primerjavo zagrebčana (ponovno namerno pisano z malo začetnico) na smučišču. Najdražja možna oprema (ne nujno tudi najboljša), a potem skupaj še pluženja ne spravijo.
Izraz »ljubljančan« se uporablja tudi v neprave namene. Če je nekdo ponosen na svoje dosežke in življenje na sploh, bo šel ostalim slovenceljnem na živce. Slovencelj mora biti majhen, skromen (tudi lažno), brez vizije... oz. z eno samo: da svoje sonarodnjake vleče nazaj v povprečje. Ali bolje rečeno: podpovprečje.
Izraz »slovencelj«, si je sicer izmislila Svetlana Makarovič, tako da več o tem, pri njej. V svojem bistvu pa je le geografsko razširila pomen »ljubljančana«.
Zelo všečen mi je bil tudi pregovor bivše domovine: »Tako mlada, a već Slovenka.« Pomen katerega ni niti približno podoben tisti Ropertovi popevki: "Hej, hej Ljbuljančanke.." :)
1 komentar:
ETNO vs NARODNO ZABAVNO.. Čisto enostavno in ne potrebuje nobenega linka. Beseda etno označuje ljudsko (ljudsko izročilo, pesmi, pripovedke, vzorci, kuharski recepti...) Ljudsko je postalo iz preprostega razloga: Ne ve se, kdo je avtor.
Tako sta Mojca pokraculja in Peter Klepec ljudski pripovedki, Pekarna Mišmaš in Maček Muri pa ne. Svetlana Makarovič in Kajetan Kovič verjetno nista ravno "ljudstvo".. in čeprav sta pravljici nastali v ljudskem komunizmu... so avtorske pravice njune. No, to sicer v Sloveniji ni nekaj posebej donosnega... Harry Potter nasprotno je. Slabost majhnosti naroda je, da imaš na voljo manjše tržišče. In ko smo ravno pri britancih, primer njihove ljudske glasbe, tokrat v izvedbi izvrstnih kraljevih pevcev je Greensleeves: http://www.youtube.com/watch?v=twix9KfES9Y
Tam nekje do šestnajstega stoletja se še slikarji niso podpisovali na slike, zato je tudi slikarjev iz tega obdobja sila malo znanih. Zato je to ljudsko izročilo. Nekaj, kar se je prenašalo iz roda v rod, avtor neznan. In včasih je to tudi lahko velik spor med narodi. Čigav je kralj Marko? Slovenski, hrvaški.. ali dejansko madžarski?
Eden boljših dokumentarcev na to temo je »Whose is this song?« bolgarske avtorice Adela Peeva.
Tule je kratek predogled: http://www.youtube.com/watch?v=NGCURBHF2Ss
Potuje naokoli po balkanu, kjer ji vsi narodi trdijo, da je to njihova pesem: turki, bolgari, bosanci, srbi, albanci... samo makedonski akademik prizna, da so glasbeni elementi ne makedonski. Kasneje ugotovi, da tudi vsi ostali narodi znotraj nekdanjega otomanskega imperija (Iranci, Libanonci....) trdijo, da je njihova. Vsak narod je tudi malce spremenil vsebino...
Bolgari so jo bili pripravljeni linčati, samo ob omembi, da imajo to pesem tudi Turki in Srbi.
Po drugi strani je narodno zabavna glasba, le zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo.
Tu celo imamo povezavo: http://n.abecednik.com/naroden.html
Slovenska goveja glasba, dodatno posnema zelo majcen, drobčekn del slovenske ljudske glasbe. Avsenik in ostali sposojevalci ljudskega izročila, v goveji glasbi, si namreč niso sposodili čisto nič prekmurskega, prleškega ali belokrajinskega, niti primorskega.
V primeru kakšnega ponovnega potopa biblijskih razsežnosti, se zna zgoditi, da bodo avtorske pravice in avtorji pozabljeni. Potemtakem, bodo dela Iztoka Mlakarja in Adi Smolarja, kot tudi Vlado Kreslina, Brine, Stringosv, Terrafolk, Roberta Pešuta, Zorana Predina, Olivije, Melodroma, Fake Orkestra... postali ljudski.
In seveda od več narodov hkrati...
Zanimivo pa je, da samo slovenci od vseh slovanskih narodov teramo govejo glasbo... ERGO: ni slovanska. Mi smo samo dodali svoje elemente... nič več.
Objavite komentar