Parallel obscurum

Vse pomembne lastnosti ostanejo. Še vedno si na napačnem planetu (oziroma vsaj paralelnem svetu). Oziroma napačnem vesolju... saj pravijo, da lahko polega nešega... med dvem pikama na koncu prejšnjega stavka obstaja čisto drugačno vesolje. Tvoja pojava tu, je lahko samo senca tistega. In ker sence padajo na zelo čudne površine tudi na tem planetu in vesolju... zagotovo veš, da po senci ni sklepat, kdo je bitje, ki senco povzroča.A žal živimo v svetu senc. V tem vesolju... in ljudje okoli nas so slepi. Dobesedno. So sence in vidijo samo sence. Kupujejo stvari, da so njih sence čim lepše. Postavljajo in nastavljajo se soncu tako, da so njihove snece čimbolj simetrične, čimbolj ulgajene in lepe. Manekeni.
Zelo so nesrečni, kadar je megla, oblačno ali kadar je noč. Takrat ni čisto pravih senc. Luči razmetavajo tvojo senco. Hodečemu po pločniku ti jo enkrat stlačijo v pritlikavca ali lužo, ter drugič v razpotegnjenega velikana... gumi elastko... Ni jim to všeč. Zato doma prižgejo VSE luči. Da ne vidijo, kaj bi ena sama luč počela z njihovimi sencami. In potem so tu onemci... niso tumci. Ne gledajo po sencah. Ne živijo za sence. So bolj tamci. Onemci. Lahko se sprehodijo v temi in dežju... do videoteke... razmetavajo svoje sence naokoli... imajo vklopljeno eno samo luč... ali nobeno... tako, da televizijski ekran uprizarja groteskne sence za njimi... Niso s tega sveta. Niso tu. So kot Kefirčki na Marsu. Gledaš skozi teleskop in ne moreš verjeti. Ja, res je Kefir na Marsu.
In potem so senčniki samo besni. Koji klinac, Kefirčke nič ne briga za sence?!
A?

Temni svet vseh senc... vseh odsevov lastne alternativne realnosti, te ne plaši... je to svet teme, polmraka, mraka... senc in polsenc. Tam se sprehajajo vampirji, vokovi, volkodlaki, sove... filmofili in ostali ljubitelji noči. Tudi tiste prave prijateljice noči, na rdečih petkah in v soju rdečega sveta... kjer se telesa prodajajo za zeleno. Zato, da lahko obstaja na rumenem.
V bistvu je to svet semaforjev. Ljudje ujeti v semafor: kjer je realni svet rumen, kot sonce... a zelo kratek, tako kot interval na semaforju. Ostali del je rdeče in zeleno.

A to ni tisti pravi Atrum universitas. Mračni svet. Črnobelih filmov v barvah.

Ljubim noč. Absolutno noč. Ljubim tudi polno luno. Takrat, ko je svet sivo srebrn.
Prvega zato, ker senc ni. Izgubiš in znebiš se lahko še svojega telesa... najlažje, če je vsaj še eno telo poleg. Potem lahko zdrsneš ven v vesolje....
Pri drugem je drugače... ta divja srebrnina skoči vate in ti razmeče vse popredalčkane stvari, ki ti jih je vsili svet rumenih in snočnih ljudi. Tistih, ki skrbijo za svoje sence. Modra srebrnina se najprej hitro in nato počasi pretaka po tebi in žilah... razblini sončno... razblini utvare... in te postavi spet tja, kjer so te samo oči in srce.
Si čisto samcat, sam. Tu sredi gozda črnega kot vran. A si hkrati ljubezen in življenje. Si potešenost in hrepenenje. Si vse in nič. Si prost kot ptič. A ker nisi sova, se ne lotiš lova. Samo nemo zreš... in potem tiho greš. Nazaj v svet luči, tam kjer ni tvojih oči. Pustiš, da žarnica ti v v zrkla udari, pustiš, da ti srce pod svetlobo izpari. Ljubljeni svet teme, pustiš zunaj sebe. Si na svetlobi, a si senca zlobi. Korak po hiši drsi in iz tebe paralelno beži. Modre sence bega ne vidiš, tako kot svojega ne življenja brega. Moder plamen je nad vsem, kot Hadov trirem. Duša se ti po Alan Edgar Pojevsko utaplja. Tako kot žabe lovi čaplja, svet tega svetlega sveta, suva v temo in ti jemlje darove za katere paralelno gara. Izgubljenost in odsotnost v temi je dom, svetloba in vsakdanjost tvoj zlom. Skrušeno čakaš na tisti tretji ugriz, a ni prvega ne dveh repriz. Samo ekran blešči, medtem, ko življenje mimo beži. TV dnevnik. Pred soncem bežeči deževnik. Išče dež in temo. Tako kot sam iščeš to, kar že vsi vemo.
Sonce je eno. Tem je mnogo.