Vezalke

Vezalke so nekaj, kar se zaveže kar samo od sebe. Ne sicer od nekdaj. Toliko časa jih že vežemo, da niti ne vemo.. ne veš ali si jih zavezal? Niso več spomin.. Marsikaj ni več spomin..

Vednar se je pojavil manjši problem. Zadnjih nekaj mesecev, se vsakič zalotim, da opazujem, kako moje roke same zavežejo vezalke na čevljih.

Lahko se spomnim otroštva, ko sem točno razmišljal, kaj počnem. Gledal in opazoval prste, da so res zavezale vezalke.

Ni bilo vedno enostavno in možgani so imeli kar nekaj dela. Potem čez čas, je to postalo avtomatsko, vendar ne čisto.

Včasih sem celo zelo pazil, da vedno desno vrvico dam pod levo.. in potem zanki enako..ali drugič ravno obratno (ženski/moški vozel). In potem problem. Še večji problem. Razmišljait sem začel ali bo dan kaj drugačen, ker sem zavezal obe zanki enako, desna po levo vrvico in desna zanka pod levo zanko?

Ter ali bi bilo moje življenje drugačno, če bi naredil obratno. Vrvice tako, zanke drugače?

Na poti v šolo je potem kaj drugega postalo bolj pomembnega in velika vprašanja so zbledela. Nazaj grede, iz šole, teh vprašanj v glavnem ni bilo, ker sem samo zavezal vezalke in nič mislil. Se je preveč mudilo nazaj domov, na igrišče.. stran od šole.

Večino življenja pa so vezalke zbledele znotraj vsega. Ni zavestnega spomina.

 

Sedaj je drugače. Nekaj se je spremenilo. Vsakič, ko jih vežem, se zalotim, da opazujem moje roke, kako avtomatično zavezujejo vezalke. Pri tem se sprašujem: Kaj se dogaja? Kaj počnem? Čigave so te roke? Prsti?

Moje misli v ničemer ne zmedejo prstov, saj ti lepo migljajo sem in tja in hitro zategnejo obe zanki. Ne morem jih zmesti ne z enim, ne drugim vprašanjem. Včasih se poskušam vmešati in začnem razmišljati, kaj sploh počno prsti? Jim poskušam slediti, čutiti..

Nič.

Zavežejo vezalko.

Sploh me ne ubogajo. Prsti. Ne dlani. Briga njih za moja vprašanja. Globoka in eksistencionalna. Oni samo vežejo. Rutinski roboti so.

In v tem času res občutim, kot da dlani in prsti niso moji.

To občutim obratno kot takrat v otroštvu, ko sem tudi vedel, da so prsti neki tujci, ki nočejo in nočejo pravilno zavezati vezalk. Možgani, jaz.. vsi smo hoteli, da so vezalke zavezane, prsti so se zapletali in matrali. Bilo jih je muka gledati.. in malce frustirajoč občutek, ko ni vedno uspelo in je bila pred očmi le superga in manjši paket raztresenih špagetov.. premehko kuhanih :)

 

Zdaj jaz ne vem ali je prišlo do obratnega otroštva, toda prsti kar grejo svoj smer, ne glede na to, kaj se sam sprašujem, počnem.. gledam.

Sodobne vezalke so tudi nemogoče, povoskane in okroglega profila, da ja ne more vozel dolgo držati. Potem vežeš in vežeš.. če greš samo do službe in nazaj.. se pravi iz stanovanja do avtomobila in od avta do službe.. ter nazaj.. potem še morebiti zdržijo. Če narediš en sam krajši sprehod, potem vezalke odpovedo. Od izletov se tako spominjam samo to, da se sklanjam, ker so vezalke popustile. V bistvu bi lahko naredil zanimiv dokumentarec: New York iz perspektive vezanja vezalk. Ampak to je druga tema.. in ja, v New Yorku sem prvič opazil, da smo to počnem.. in da ne vem več, kako to počnem, in ne več tudi zakaj.. Skoz isto. Potrebno jih je znova zavezati. In takrat se mi iz strani telesa navzdol spustijo neke čudne lovke, kot pri Dr. Octopussu (Spiderman) in avtonomno zavežejo vezalke.

Imam lastne služabnike?

Ali vesoljce, ki me nadzorujejo?

Kaj počno te roke? (tule paše komad od Dan D in Sidharte: Male roke/voda)

Kdo jim dovoli, da vse to počno, brez, da bi sam karkoli pomislil?

 

Vem kako je, ko učiš otroka vezati vezalke.. in kako molijo jezik skozi zobe, ko se trudijo. Vežejo, fecljajo.. in nekaj spacajo skupaj. In potem so veseli, srečni.. in ves čas prisotni.

 

Moje vesoljske roke, samo ugrabijo vezalke in jih zavežejo. Niti ene same misli ni ob tem. Niti enega veselja, niti sreče. Samo zavežejo, kot avtonomni robti. Tiho, brezmiselno.

To me je začelo motiti. Postajam tujec v lasntem telesu. Kaj vse še to moje telo počne takole avtomatično, brez da bi jaz vedel?

Sem zaklenil vhodna vrata? Sem zaklenil avto?

Fak, fak.. nič ne vem.. in hkrati je 99% verjetnosti, da se je to zgodilo.

Vse ponavljajoče bledi, izginja.. izgublja čar življenja. Ni več malenkosti. Ni več drobnarij.

Kako je obleka prišla name?

Ne vem.

Pogledaš malega.. on točno ve, ker se trudi. Misli. Gleda.

Včasih sem imel lepo obsesivno kompulzivno motnjo.. jaz sem temu rekel: bitke. Kateri deli oblek bodo zmagali? Spodnji ali zgornji.

Spodnje hlače.. nato čez spodnja majica... žabe  preko spodnje majice in nato majica čez žabe.. zatem pridejo hlače, ki gredo preko majice.. nato pulover ali brezrokavnik čez hlače. Nogavice ne štejejo.

Poleti so zmagovali spodnji kosi oblačil, pozimi zgornji. Samo "bitke" so vedno bile.

 

Zdaj ne vem niti več kje in kako sem se oblekel. Obleka se kar nekako znanstveno fantastično znajde na meni ali izgine z mene. Ta slednji del je ša najbolj fascinanten.. tako hitro se slečem, da sem to uspel že zabeležiti. Če obleko vsaj zložim in previdno odložim, potem je še šansa, da vem, da sem se slekel.. bolj pogosto obleži na tleh in takrat nimam pojma, kaj se je zgodilo.

Res. Kot, da te ubrabijo vesoljci.

 

In to je potrebno nekje prekiniti. Moram začeti pri vezanju vezalk. Poskušam vedno znova.. še pogledam v ogledalo, in vidim nek obraz, ki se čudi, kaj počno roke (spet zapaše tisti komad od Dan D). In one so vse v neki avtomatski eforiji in se jim nič ne da počiti, razmisliti.. kar zavežejo!

Na moje veliko razočaranje.

 

Sem tujec sredi svojega telesa. Neke vrste vesoljsko plovilo na avto pilotu, kjer pa kapitan ne sme preveč razmišljati.. oz. to celo lahko počne, pa se trajekcija poti nič kaj dosti ne spremeni.

Pa naj bo to od prvih korakov od vrat, po stopnicah navzdol, do odpiranja vrat garaže, vožnje ven, zapiranja vrat.. ter vožnja po ulicah, prestavljanje ročice, stiskanje sklopke, vrtenje volana, gledanje naokoli – promet, peščci..

To je res nenavadno, včasih se resno sprašujem, kdo to gleda naokoli.. ker jaz vem, da to nisem jaz.. to počno vesoljci, tisti, ki so ugrabili moje telo.. jaz razmišljam čisto druge stvari.. in sem res drugje. Moje telo pa kar prispe na cilj.. in je pred službo.. ali obratno, spet doma. Nobenega veselja, nobene sreče.. nič truda. Kar prideš sem in tja.. kot kakšna bakterija prek osmoze.

Vse je postalo osmoza. 8 pontik, osma dimenzija.. osmoza. Osem nas je ugrabila.. in če jo prekucneš, dobiš neskončno.. v neskončnost ugrabljeni. Vse je ugrabljeno!

 

Body snatcherji so to.. ti rečem!

 

In bom začel z revoltom. Z vstajo v Matrici.. jutri ne zavežem vezalk.. mater! Če ne drugače si bom s selotejpom zalepil prste! Dost mam teh vesoljcev!!

 

Kdo se boji plebejcev (beri: Zombijev?)

Vse vere, religije.. vključujoč logiko (ki tako izvira od antičnih Grkov, ti so pa črpali od Egipčanov, Sumercev, Etruščanov..) služijo enemu samemu namenu: utrjevanju vladavine manjšine (danes popularno na zahodu označeno kot "1%") nad večino (99%).

Plebius in Patrius.

Od rimskih časov (itak večino kopirali od Grkov) smo na zahodu samo navidezno črtali sužnje (naš odnos do nerazvitih držav je še vedno imperialistično sužnjelastniški).

Master and servants.. veliko izrazov je.

Elita in sleherniki...

Izrazi se spreminjajo, osnovni pomen in vodilo pa ne.

Res je vedno to, kar ljudje verjamejo (zato niha vrednost srebra, zlata.. denarja.. nepremičnin, umetnin.. ).

Zaradi vere smo sposobni narediti marsikatero ekstremno stvar. In pogledi se razlikujejo. Rimljanom se je zdelo čudno, kot plačancem, da se Perzijci borijo zaradi časti in vdanosti svojemu kralju. Na zahodu smo "viteštvo" odkrili šele nekaj stoletij kasneje. Kaj dosti pa ni pripomoglo, saj so s svetimi vojnami zanetili konflikt, ki še danes traja. Papež jim je namreč že vnaprej odpustil "vse grehe". Zato ne čudi, da so bili ti pohodi izredno kruti. Nobene civiliziranosti, nobene božanskosti, če bolje pogledaš.

Vmes pa jih seveda ni nič motilo, da so oropali Konstantinopel in praktično uničil Bizantinsko cesarstvo (ga položili Otomanom v roke). Benetke so plačale, da se odstrani konkurenca.. in če so hoteli v "sveto deželo", so morali tja priti. Kdo jim bo plačal karte?

A to slepomišljenje ni izključno za zahodni svet. Vedno gre za to, kaj ljudje verjamejo!

Zato se tudi kamikaza (tudi Vikingi so imeli t.i. berserk vojščake) ne boji smrti, bušido kodeks samurajev (Wallhala Vikingom) mu je dajal to moralno oporo. Tako kot islamskemu mučeniku danes, ko verjame, da bo zaradi osebnega žrtvovanja v nebesa pospremljen s 40timi devicami.

Samuraj nikoli ne pomisli, da je le lastnina svojega fevdnega gospodarja (ki z njim naredi pač kar hoče). In islamski mučenik nikoli ne pomisli, da je njegova nagrada za v nebesa – 40tih devic.. v nasprotju s tem, kar mu narekujejo: monogamija. Voditelji, verski in ostali, si želijo poslušnih subjektov.. in za dosego tega ne škodijo niti kontradiktorne obljube posmrtnega življenja. Vera nas sili početi v največja grozodejstva.. tako kot so nemški nacisti verjeli, da so vsega krivi židje in jih industrijsko organizirano uničevali kot subjekte – untermensch poleg romov in slovanov... Ali na bolj osebnem področju, da ti žena pripada za vekomaj (tudi v posmrtnem "življenju"!).. in če ona slučajno misli drugače, jo je potrebno politi s kislino, bencinom ter zažgati.. ali kamenjati do smrti. Ubiti (kje je že tista božja zapoved, da ne boš ubijal??).

Najbolj burtalno pa je nekaj drugega.. ravno včeraj brat govoril o tem: "Vse tri glavne monoteistične vere verjamejo v Argamedon.. odrešitev skozi smrt. Verjamejo, da ko bo konec sveta, bo prišel bog, se bo spustil na zemljo in vsi bomo živeli v nebesih. Dokler so morali vse postoriti ročno, z mečem ali malce naprednejšim ročnim orožjem.. konec sveta ni bil ravno realno blizu. Z atomskim orožjem pa smo nevarno blizu tega. Saj prav vse tri velike monoteistične religije: židovska, kristjanska in muslimanska posedujejo sedaj dovolj atomskega orožja, da to "odrešitev" lahko dosežejo. Dovolj je ena bolj ekstremno desničarska stranka v Izrealu, Veliki Britaniji, Franciji, ZDA, Rusiji.. ali Pakistanu.. in bomo lahko dejansko doživeli, da bo bog spet med nami.

Dovolj je en sam verski fanatik.

Budiste, ki imajo prav tako atomsko orožje, boli patak, ker se bodo itak reinkarnirali (verjetno kot radioaktivne podgane).

Ne-monoteistični vzhodnjaki so zato malenkost boljši od monoteistov, ker njihova vera ne bazira na uničenju kot odrešitvi.. čeprav je Japonski Zen Budizem tudi zavil v smer poveličevanja samouničenja (Bušido kodeks).

Zakaj?

Ljudje ne marajo ubijati ljudi. To je dejstvo. Šele, ko jih prepričaš, da druga stran pravzaprav niso ljudje.. pa če to utemeljuješ na narodnosti, rasi ali veri.. se potem le prepričajo. Verujejo.. in mirno pobijajo. Aleksander Makedonski, Rimljani, Džingiskan, Križarske vojne, osvajanje novega sveta (Ameriki in Avstralija).. sami genocidi na osnovi vere, prepričanj, da je to prav. Da druga strani niso ljudje.. samo neki "barbari".

In tako kot vera služi ekspanziji vladavine, še bolj služi temu, da se vladavina utrjuje.

Če pogledaš iz zgodovinsko časovnega konteksta, je prav vzhodnjaška religija tista, ki še vedno ohranja razmerja Plebius in Patrius na praktično nespremenjeni ravni. Indijci imajo kastni sistem, kjer je vsakemu namenjena lastna karma.. in trpljenje. Možnosti prehoda v drugo kasto so minimalne. Karte so bile razdeljene. Pika. Ne pritožuj se. Sprijazni se, da je tako bog hotel. Tvoj veliki "oče" (le kateri oče – če odmisliš, da mora biti ravno oče -  to želi svojim otrokom?!?).

 Na zahodu se je z renesanso odprlo in nato preko protestantizma - kapitalizma prekinilo nepotistično prakso lastnih plemiških "kast". Ni več faraonov, ki jim je vse dovoljeno, ker so božji sinovi.. od boga dani vladarji..

Na Kitajskem je trenutno, zelo zanimivo, najbolj ekspanzionistična vera: protestantizem. Že Max Weber je pogruntal: "Protestantska etika in duh kapitalizma",če bi bili vsi katoliki, ne bi nikoli bilo kapitalizma.

Vera. Religija. Služi. O, kako služi.

A o tem je že Napoleon Bonaparte: "Religija je odlična stvar, da ljudstvo ostaja tiho."

Le ta zadržuje reveže, da ne pobijejo bogatašev. Francoska in ruska revolucija sta dokaz, da policija in vojska nista dovolj.

Francoski revoluciji in Napoleonovemu ekpanzionizmu smo lahko hvaležni, da je prišlo do sekularizacije - do ločitve cerkve od države ter mnogih drugih reform in uveljavitev meščanstva – civilnih pravic. Pred tem je imelo plemstvo v Franciji (in ostalih evropskih državah) večinsko moč v parlamentu in so, čeprav maloštevilčni, lahko preglasili – skupaj s cerkvijo, glasove državljanov. Reform Ludvik XVI ni mogel izpeljati, ker ga je blokirala cerkev in plemstvo. To je plačal z lastno glavo in seveda tudi v veliki meri samo plemstvo, kot tudi sam kler.

1. in 2. svetovna vojna pa sta prinesli zaton zahodnega imperializma.. vsaj v posredni obliki, saj neposredno še vedno poteka, ni pa več zgolj v lasti zahoda. Na zahodu pa sta svetovni vojni prinesli, sicer z zamikom, osvoboditev žensk (ker so lahko med vojno poprijele za tradicionalna "ženska" opravila), ki so na simbolični ravni dejansko lahko v tovarnah nosile hlače - krila so bila prenevarna (ter drug simboličen korak v obliki kontracepcijskih tabletk).. ter hkrati tudi prekinitev segregacije prebivalstva po rasah v ZDA – saj so se tudi črnci borili v obeh vojnah, kot tudi sledečih: Korejski, Vietnamski itd..

Vseeno pa "vzhod" ni doživel ne renesanse, protestantizma, ne sekularizacije. Zato se vera prepleta z državnostjo (militantni islamizem) in je kastni sistem še vedno utrjen. Še več, moški je vreden veliko več (ženske naj se kar sprijaznijo, da so manjvredne in lepo služijo moškim.. nenazadnje je to karma!).. zato Indijci, tako kot Kitajci (pazi to, oboji poduhovljeni Budisti!) ubijajo novorojene hčerke! Detomor deklic v teh dveh vzhodnih državah z največ prebivalci na svetu je že tako obsežen, da bo na Kitajskem do leta 2050 manjkalo 30 milijonov žensk!

Kaj sledi? Vojna.

Kar je že drugi razlog za vojno znotraj vseh teh "benevolentnih" ver.. v zelo kratkem zapisu.

Indija in Kitajska sicer nista obsedeni z uničenjem, kot odrešitvijo, a imajo konkretnejši problem: Preveč moških in premalo dostopnih žensk. Na poliandrijo, kot je v Nepalu ne bo nihče pomislil. Na to, da bi prenehali pobijati deklice.. tudi ne.

In tem religijam, budizmu, hinuizmu.. naj bi verjel? Še lastni zahodni monoteistični religiji ne.

Zakaj?

Christopher Hitchens je to strnil v en sam stavek: "Kar se trdi brez dokazov, se lahko tudi ovrže brez dokazov."

Zahod brani pravice manjšine (tisti 1% bogatašev) s pravom, zakoni.. na vzhodu se branijo še z religijo, od boga dano pravico (ki so jih naši izgubili skupaj z Napolenovimi topovi, ki so se vozili po Evropi – zato imamo obelisk v Ljubljani kot spomin na Ilirske province.. in samo zato je Marija Terezija in Franc Jožef začela z reformami – civilno pravnimi in sekularnimi – razpust samostanov itd.).

Zaradi teh dogodkov.. samo zato imaš izbiro, tu na zahodu.

Lahko po vzhodnjaško (ali v skladu s cerkvenimi dogmami zahoda) verjameš, da je vse skupaj tako mišljeno.. karma.. od boga dano.. vdanost v usodo po domače, tolaženje, da ti bo v nebesih poplačano (kot tudi detomorilcem deklic, islamskim mučenikom ali samurajem) za svoje žrtvovanje.

Ali pa se po zahodnjaško-protestantsko upiraš, boriš.. in izboriš pravice VSEM državljanom, ženskam, moškim (no, ti imajo v vseh kulturah, tudi matriarhalnih, vedno dovolj pravic).. da se ne ločuje ne po starosti, ne po spolu in ne po seksualni orientaciji.

Glede slednje tudi na zahodu še vedno capljamo, no, ne vsi.. pri nas doma, v Sloveniji pa definitivno. Kar ne čudi, smo še vedno katoliška država, z njenimi dogmami in vdanostjo v usodo – zato nam je tudi indijska filozofija tako blizu – vse je karma. Na ta način je narod preživel na tem turbolentnem prostoru Evrope.. se tolažimo. Nihče se pa ne vpraša, kaj bi bilo, če bi bili malce manj vdani v usodo. Če si prebereš od Alojz Ihana Hvalnico rejšnemu telesu – lahko vidiš, kakšna je alternativa. Kaj se zgodi, če narod ni vdan v usodo.. oz. bolj specifično – glede na knjigo: če ženske navijajo in spodbujajo moške, da so drzni in junaški, bojevniki.. in še kaj, namesto, da jih panično držijo ob svojem krilu.

Tako, da ja.. za vsako stvar imaš statistične in znanstvene raziskave, ki nekaj dokazujejo, potrjujejo.

Vendar je velika razlika!

Ogromen del, ki se sklicuje na znanstvenost, niti približno ni znanstvena.

"Drapethomania" je bila tudi znanstveno dokazana. To je bolezen sužnjev, ki so bežali od sužnjelastnikov.. torej bolni posamezniki, ki se niso hoteli sprijazniti z naravno danostjo, da so sužnji.. od boga dano razmerje.. karmo.

Manija je bila pri ženskah še pol stoletja nazaj znanstvena diagnoza!!

Homoseksualnost se še danes jemlje kot bolezen in se jo "zdravi"!!! (Touring – oče sodobnega računalnika, Oscar Wild.. in mnogi drugi, ki so bili žrtvovani v kontekstu nesvetosti homosekusalnosti).

Znanost je samo beseda. Zlorabljena tako kot bog. Kaj so počeli nemški in tolikokrat spregledani japonski "znanstveniki" med drugo svetovno vojno?

Nihče se pa seveda ne vpraša, kaj to znanost sploh je.. in bog prav tako oz. religija, vera...

Nihče ne omeni niti enega samega dokaza.. kot je že Christopher Hitchens rekel. Ali vsaj pokuka v antično grški diskurs:

Is the god willing to prevent evil, but not able?

Then he is not omnipotent. 

Is he able, but not willing?

Then he is malevolent. 

Is he both able and willing?

Then whence cometh evil?

Is he neither able nor willing?

Then why call him god?

Epicurus (341-270 BC) 

Znanstveno namreč pomeni, da lahko katerikoli drug tim znanstvenikov z istimi podatki dobi IDENTIČEN rezultat. Boga, vere.. ni še nihče znanstveno dokazal. Pa ljubezni tudi ne.. Zato je z "znanostjo" opletati naokoli zelo nerodna reč.

Prevdsem je potrebno ločiti med reklamiranjem neke ideje, da je znanstvena in dejansko znanstveno večkratno in neodvisno potrjeno teorijo ali še bolj: zakonom (ki pa imajo vsi svoje omejitve in odstopanja).

Renesansa je spodbudila znanost, da se je zbudila iz tisoč in pol let starega sna. Protestantizem (prvi kroak od absolutizma katoliške cerkve) je zanetil osnutek kapitalizma ter Francoska revolucija (drugi korak od absolutizma katoliške cerkve – mogoč zato, ker je imelo katolištvo konkurenco: protestantizem), civilne pravice, obe svetovni vojni.. pa sta prinesli poleg sekularizacije še svobodo obema spoloma in rasam.

To so samo glavni, grobi koraki.. je bilo še veliko vmesnih, velikih. Tudi Darwinova teorija vrst, ki je prinesla tudi veliko trpljenja (evgenika je neposreden derivat te teorije in posledično utemleljvanje imperializma ter fašizma – pred tem se je z bogom – z božanskim utrjevalo vladanje – sedaj se še "znanstveno").

Proces seveda niti približno ni končan.. tisti 1% elite se namreč vede enako, kot se je plemstvo in cerkve pod Ludvikom XVI..

Zakaj misliš, da so filmi o Zombijih tako popularni?

Ker se elita točno tako počuti.

Upajmo samo lahko, da bodo procesi izenačevanja.. in opravičevanja neenakosti z zakoni (ter božanstvi) potekal nekoliko bolj miroljubno, kot za časa protestantske reformacije, francoske revolucije in obeh svetovnih vojn.

Eden izmed preostalih vzvodov religije, dogem..  je monogamija, lažje je vladati nezadovoljnim, nepotešenim in ujetim ter zmedenim (divida et impera).. več v knjigi Christopher Ryana in Cacilda Jetha: Seks ob zori.

Lahko pa gre za večni začarani krog, kjer bo vedno 1% ljudi našel tehnične, moralne, pravne in religiozne razloge, da upraviči svoj privilegirani status. Pri nas imamo še celo eden podsistem. Generacijski aparthaid (glej Alojz Ihan – Državljanski eseji), kjer imajo stare generacije svojo stranko, zagotovljene službe za nedoločen čas (ali penzije), stanovanja so si razdelili po Jazbinškovem zakonu, mlada generacija pa nič. Čisti aparthaid! Alojz ni čisto nič pretiraval!

Edini nosilec sprememb je strah (strah pred Zombiji). In starci se trenutno ne bojijo mladih.. bom na koncu o tem, zakaj ne.

Globalno, kapitalistično pa dokler se je elita bala komunizma, ki se je razširil po 1 SV in še malce bolj po 2gi.. je plebejcem namenjala več pravic in se ni drznila preveč jemati. Takrat so verjeli John Maynard Keynesu.

Neoliberalizem z Reganom in Thacerjevo na čelu, je ta strah, skupaj z zatonom komunizma odstranil. Preberi Naomi Clein: Doktrina šoka – za dodatne vzvode, kako se vlada množicam.. večini.. media spininig, šoki.. itd. Sedaj naenkrat verjamejo Friederich August Hayeku (še en Avstrijec!!) in Friedmanu.

Spet vera.. ima prav Keynes ali Hayek?

Hayeku se trenutno neoliberalno verjame, veruje.. Posledično, saj nimajo konkurence, ni strahu.. ni zgodovinskega spomina, zato se nas plebejce veliko bolj ožema, stiska v kot.. preko lobiranja.. in financiranja politikov, šokov... Politiki so stisnjeni med dve strani: finance (ki so v roku 1% elite) ter glasove (ki so v rokah preostalih 99%).

Zakaj pa 99% ljudi še vedno podpira zakonodajo, ki 1% daje moč.. je pa dodatno še Renata Salecl lepo zapisala v "Izbira" (poleg Naomi Cleininega, Doktrine šoka in Christopher Ryana in Cacilda Jetha: Seks ob zori – ki prav tako govori o opravičevanju distribucije moči ter nasilja!).

Gre za t.i. loto mentaliteto, najbolj izraženo v ZDA, kjer tudi najbolj revni podpirajo pravice bogatašev, ker upajo, da bodo že jutri tudi oni bogataši.

Religije pretežno obljubljajo odrešitev po smrti (tja itak ne more nihče iti raziskovat).. politični sistemi, sem in tja obljubljajo že tu in sedaj. Npr. komunizem.

Vendar je imel komunizem nesrečo.. na drugi strani je bil kapitalizem, kjer se je elita zaradi strahu pred komunizmom – pred razlastitvijo (torej pred Zombiji) pustila ustvariti socialne demokracije (Keynes).

Kapitalizem pa trenutno nima konkurence.. zato bo vedno bolj gnil in usmrajen (Marx) čeprav so tudi verniki v samoozravitvene sposobnosti nedotakljivo idealnega: kapitalizma (neo-liberalci). Generacijo za generacijo bodo lahko "fopali", kako lahko že jutri postaneš bogataš.. pripadnik tistega 1%. In ker ljudje nimajo reference, kot smo ga imeli živeči v komunizmu, kjer bi lahko primerjal eno in drugo.. bo tako še potencialno dolgo tako.

Drug vzvod je seveda Doktrina šokov.. neoliberalcev.

Dejansko potencialno vstopamo v novi srednji vek. Ki pa ga skupaj ne bo držala več cerkev, temveč multimedialnost ter nadzor vsakega posameznika (Stalin, Hitler, Musolini, Pol Pot, Mao, Kastro, Idi Amin... se vsi obračajo v grobu). Vlogo vere bo prevzelo digitalno. Recimo temu: digitalna vera. In ta pa ima dejansko možnost videti vse, kot bog!

Vsak naš premik je zabeležen. Vsak naš nakup je zabeležen. Vsaka prebrana knjiga (izposoja v knjižnici ali nakup), kot tudi revija = je zabeležena. Vidi se kaj beremo v digitalni obliki. Kaj in s kom komuniciramo (mobilni telefoni, sms, email..) Vidi se celo kaj mislimo in počnemo (Facebook, Twitter; Dropbox, Evernote, iCloude itd).. sami sebe špecamo, da nam bodo lahko lažje vladali.

Še to katere TV programe gledamo je sledljivo! Vse je sledljivo!!

In z drobtinicami materialnih cenenih dobrin ter zakonsko opravičenimi razmerji.. bodo elite ostale. Toliko bolj tam, kjer je prisotna še vera. Vera, da je bog tako hotel, da je tako bolj prav.. da je to karma.. da bo bolje, ko se reinkarniramo.. da bo bolje v nebesih.

Z dobršno mero šokov pa bodo poskrbeli, da ne boš imel časa pomisliti na to, da bo kdaj koli drugače. Preveč boš obremenjen s tem, da boš iskal službo (za nedoločen čas), hrano, vodo (tako kot v večini nerazvitega sveta).

Če se bo le našel kdo, ki bo mislil.. ter misli zapisal kot so veliki revolucionarji ter reformatorji, se ga bo hitro lociralo in izoliralo (včasih je to bil uboj, potem zapor, sedaj je medijska diskreditacija).

Bo nova, mlada generacija prinesla potrebno spremembo? Revolucijo ali še bolje evolucijo?

Ne.. imajo preveč dela s tem, da špecajo same sebe na socialnih mrežah.

Tabletka za monogamijo?

Najprej povezava do odličnega članka New York Timesa: Nezainteresirana? Morda obstaja tabletka za to..

V resnici gre za veliko različnih faktorjev, ki se seštevajo, mešajo.. ampak v smislu članka, ostanimo zgolj na enem faktorju: seksualnosti. Takole gre:

Odkar so iznašli Viagro (sprva je bila mišljena kot zdravilo za srce, sedaj se prodaja zaradi „stranskega efekta“), se vsi farmacevtski koncerni osredotočajo na podobno tabletko za drugo polovico človeštva. Promet z Viagro jim je dobesedno orosil oči.

Zanimivo, to moram najprej omenit, da pri trženju Viagre nihče ni omenil, da je to tabletka, ki naj bi rešila monogamijo, kot sedaj napovedujejo za žensko različico. Ne, bila je tabletka za seks. Seks na klik.

Ženska tabletka se jim že lep čas izmika, ker zgolj prekrvavitev, kot pri Viagri očitno ni dovolj. Ampak ženske tabletke za seks, se veliko bolj bojijo.

Včasih so bile knjige prepovedane za ženske. Niso smele brati. Preprosto zato, ker moški niso vedeli o čem ženske medtem razmišljajo. Ženska mora biti vedno pod nadzorom!

Zato so tabletke, pardon samostojnost, nevarne. Še se spomnijo kakšno revolucijo je povzročila druga tabletka: za preprečevanje nosečnosti. Ženske so se prvič lahko osamosvojile in izbirale.

In ženskam se ves čas dopoveduje, da nimajo izbire (morajo se poročiti in ostati poročene do smrti).

Izgleda pa, da so stvari veliko bolj drugačne. Do sedaj so nam dopovedovali, da so moški zato tako seksualno „razgledani“, ker pač proizvajajo na milijone semenčic in je torej njihov cilj, da širijo svoje gene. Ženske tvorijo veliko manj jajčec in naj bi bile torej bolj „varčne“, usmerjene v gnezdenje, skrb za otroke ter stalnega partnerja.

Tako naj bi bila monogamija bolj pisana na dušo žensk, kot moškim. Tako vsaj pravi teorija, recimo ji raje religija. Na ta način se je namreč odlično manipuliralo, nadziralo žensko in predvsem žensko seksualnost. Ženska dejansko ne potrebuje omejevati svoje seksualnosti, saj je otrok vedno njen. Tisti, ki mora nadzirati, je moški. Samo tako lahko ve, da dejansko širi svoje gene (vsak 7 otrok naj bi bil podtaknjen). Zahteve civilizacij, kultur.. so tako zahteve moških in ne žensk. Patriarhat, ki se pozna na vseh religioznih in družbenih zapovedih in prepovedih. Zato so v večini sveta ženske predmet nadzora in lastninjenja. Sprva očeta, bratov.. in nato možev in ostalih moških sorodnikov.

Tudi na zahodu ni dosti bolje, če pogledaš ekstrem, kjer se to bolje vidi: Amiše, kjer je prepovedana elektrika, vidiš, da so ženske samo samohodni pomivalno kuharski stroj (tako kot generacijo ali dve nazaj tudi pri nas). Moški se namreč ne smejo dotakniti posode, perila, kuhanja.. bog prepovedal. Pa tudi sicer vse tradicionalistične in ortodoksne religije strogo ločijo moška dela od ženskih.. in nas seveda ločijo tudi po oblačilih.

Kaj sme in kaj ne sme nositi.. kako naj izgleda ženska (dolgi/kratki lasje itd.).. to je v vseh civilizacijah določeno. Tudi za moške.

Dobra misel je bila izrečena v nemškem filmu „Drei“..  in sicer, da smo preveč biološko deterministični, da morda ločujemo tam, kjer gre dejansko za eno samo entiteto: človeka. Mi pa smo jo umetno razdelili na dva pola. Ločimo se po reproduktivnih organih ter mišični masi, kjer nekoliko prednjačijo moški. Vse ostalo: obleka, izgled (ženske morajo vse briti, moški poraščeni, kratki/dolgi lasje itd), vedenje, poklici, zanimanja.. itd.. vse to je umeten proizvod.

Veliko različnih raziskav je namenjeni človeški seksualnosti.. in ena izmed ugotovitev je ravno kontra od tega, kar so nam do sedaj dopovedovali: ženske namreč veliko težje prenašajo monogamijo, kot moški.. gledano seksualno.

Kar je nekako logično. Če želi svoje gene prenesti na naslednje rodove ima več možnosti, če ima otroke z različnimi partnerji (otrok je vedno njen). Tu ni nič osebnega, gre za različne imunske sisteme. Na našem planetu tako ali tako poteka vojna dveh tipov razmnoževanj: nespolno (bakterije, virusi) in spolno. Pri spolnem razmnoževanju je bistveno to, da se mešajo imunski sistemi in ustvarjajo nove ovire za bakterije in viruse. Več različnih ljudi, več možnosti za obstoj človeške vrste. NIč osebnega torej.

Moški po drugi strani, bi za širjenje svojih genov tudi potrebovali več različnih partneric. Vendar je to v davnini povzročilo problem. Večina moških tako ostane brez partneric, saj se rojeva le malenkost več žensk kot moških.. In če bolj uspešni, tako kot v živalskem svetu, zase zahtevajo svojo čredo.. svoj harem.. revni ostanejo brez vsega. To pa je povzročalo ogromno napetosti, in ko nimaš ničesar izgubiti, začneš ubijati (enako kot v živalskem svetu), da bi se lahko razmnoževal.

V enajstem stoletju so tako Židje uvedli monogamijo.. in jo imamo še sedaj v večini delov sveta. Čislano, opevano.. in predstavljeno, kot edino pravo izbiro.

Hec pa je, da ne deluje. Preprosto ne deluje. Ne deluje zato, ker je na koncu le 5% prebivalstva z njo zares zadovoljna. Srečna.

Vsi ostali niso.

Donald Symons, antropolog, v svoji knjigi The Evolution of Human Sexuality iz leta 1979 piše:

Homoseksualni odnosi ponujajo jasen pogled na želje obeh spolov. Vsaka heteroseksualna zveza je kompromis med željami ženske in željami moškega, zato se razlike med spoloma navadno minimalizirajo. Homoseksualcem pa ni treba sklepati kompromisov in njihovo spolno življenje je lep prikaz človeške seksualnosti v čistejši obliki (vsaj dokler preostanek njihovih seksualnih možgan ni zgrajen kot pri nasprotnem spolu). V študiji homoseksualcev v SanFranciscu pred epidemijo aidsa je 25% gejev poročalo o več kot tisoč spolnih partnerjih, 75 % pa o več kot stotih. Nobena lezbijka ni poročala o tisoč partnericah in samo 2% jih je poročalo o stotih. Tudi druge želje gejev, kot so pornografija, prostitutke in privlačni mladi partnerji zrcalijo ali poudarjajo želje heteroseksualnega moškega. (Mimogrede, dejstvo, da so moške spolne želje enake ne glede na to, ali so usmerjene v ženske ali v druge moške, izpodbija teorijo, da so to instrumenti za zatiranje žensk.) Ne gre za to, da geji preveč seksajo; so preprosto moški, katerih moške želje sovpadajo z željami drugih moških in ne z ženskimi.

"Mislim, da bi heteroseksualni moški enako verjetno kot homoseksualci seksali najpogosteje s tujci, se udeleževali anonimnih orgij v javnih kopališčih in se ustavljali v javnih straniščih za petminutno felacijo na poti iz službe, če bi ženske te dejavnosti zanimale. Vendar jih ne."

VIR: Steven Pinker, Kako deluje um, str. 503,

To se je sedaj izkazalo za neresnično. Za vpliv vzgoje. Posledica tisočletij nadzora žensk. Moškim je bilo od nekdaj dovoljeno. Ženskam ne. In to v različnih civilizacijah in obdobjih.

Med različnimi testiranji ženske Viagre so odkrili nekaj zanimivega: Coolidgeov efekt je bolj značilen za ženske. Na testirane so pripeli več različnih instrumentov na različne dele telesa.. Med prikazovanjem pornografskega materiala je bil odziv moških pretežno enakomeren, četudi so jim prikazovali isti material. Ženske pa že videno ni vznemirjalo. Vznemirile so se, le ko je bilo nekaj novega!

Drug posrečen izraz, ki to opisuje je: „Lesbian bed death“ (glej NYT članek), kjer so ravno na primeru lezbičnih zvez ugotovili, da jim zanimanje za seksualnost prej zamre. Odprte veze, ki so jih prej poznali bolj geji, so sedaj "in" tudi za lezbijke. Moški lahko seksajo, četudi je vedno ista ženska v postelji. Ženskam je to veliko težje. Hočejo novo!

Ravno obratno, kot so nam do sedaj dopovedovali!!

In še poglavitno: ali bo to omenjeno v reklamah za bodočo žensko Viagro?

Ne.

Omenjeno bo, da je to tabletka za monogamijo. Saj bo ženska vznemirjena, voljna za seks, četudi je že 20, 30 let z istim partnerjem/partnerico. Posteljna smrt bo tako zapeljana. Evolucijska zahteva po novem zadrogirana.

Na koncu se seveda nihče ne vpraša, ali morda kaj narobe z družbo, ki še vedno vztraja na monogamiji? (In vseh drugih pravilih naše družbe..)

Hkrati pa moramo vedno več različnih tablet jemati, da to sploh še lahko prenesemo (pomirjevala, droge, viagro in žensko viagro..).

A ni boljša rešitev tista, kjer ni tabletk?

Samo kje je potem profit, tržišče.. ane?

Svoboda je samo to, katero tabletko izbereš. Samo nikoli ne takšne kot v Matrici.. 

[psi] - o knjigi

http://www.psi.si

Baje, slovenski bestseller..

Meni gre malce na živce.. predvsem zaradi uporabe grških bogov.. ali recimo temu "zlorabe" le teh. To je nekako tako, kot če Hollywood posname film ali risanko o grških junakih: Vse je narobe.

Herkules dobi kazen, da se spopade s pošastmi zato, ker je pobil svojo družino, svojo ženo in otroke v navalu besa.. kasneje še prijatelje.. v Hollywoodski različici je nedolžno čist in junaški. Za bruhat.

V [psi] avtor uporabi podobno črno bele prijeme. Dodatno me nenehne paralele z grško mitologijo motijo. imena junakov.. Tako kot, če nekdo s stiroporjem vleče po avtomobilu ali z nohtni po šolski tabli.. neko alergično reakcijo izzove. Zato poskušam ignorirati povezovalno zgodbo, ki je preveč grško obarvana.. in se raje prepuščam posamičnim zgodbicam.. in potem je drugi motilni element. Spet referenca na grške bajke in prastari svet - hkrati ultramoderen na drugi.

Če bi hotel uživati v povezavi znanstvene fantastike in starodavnih bogov, so to kanadčani že uspeli dobro izvesti.. reče se: "Stargate". Čeprav je pravi problem bolehanje za boleznijo, ki jo bom opisal v naslednjem odstavku.

Kurjo polt od skomin, pridobljeno zaradi grkov, moram tako ves čas poditi stran.. in zato se včasih težko prebijem skozi zgodbo.. osnovna ideja zgodbe ni slaba.. ampak tudi te imajo Hollywoodski sindrom.. Star Treck sindrom. In to je glavni problem knjige. Uvod zgodbe je dolg, zaplet daleč čez sredino.. konča se pa s tleskom prstov v zadnjih sekundah.. točno po receptu Star Treck nanizank.

Ne glede na to, kako dobra ideja je bila podana v Star Trecku, to hitro - ameriško instant reševanje, včasih visoko kompleksnih problemov, te spravi v obup.. včasih je bolje ne gledati nadaljevanko proti koncu, namenoma zamuditi razplet.. je veliko bolje.

Drug paradoks Star Treck serije je, da imajo na ladji replikatorje, ki so zmožni poustvariti katerokoli vesoljno kulinarično mojstrovino s pritiskom na gumb.. samo, ko jim pa zmanjka kakšen vijak na vesoljski ladji, potem morajo pa nujno dol na planet po ta "šrauf".. in ponavadi celo tako, da gre kar kapitan sam v "shopping". Go figure?

To je kot, če človek, ki ima internetno povezavo s svetom, ne bi še ničesar po internetu kupil, rezerviral, naročil, si ogledal..

Dodaj temu še mistiko osebnega iskanja, ščepec ezoterične religije.. in imaš [pse]. Aja, pa Jungu dodaj (vsaj) enega govorečega psa.. 

Tisto, o "nekakšnem razkritju" je pa slaba marketinška poteza (potem, ko so verjetno odpovedale vse ostale).. Ko bereš Jonathana Livingstona galeba ali Iluzije Richarda Bacha ti niso obljubljene nikakršna razodetja razkritja.. ampak vseeno se to zgodi. Zgodba sama te povede in misli v njej to storijo.. če to želiš.

Spet Hollywoodska poteza, kjer humorističnim nadaljevankam dodajo studijsko sintetičen smeh, da veš, kdaj se moraš smejati: če slučajno tega ne veš.

Še kakšno leto dela.. predvsem pa odrezati vse konce zgodb - "rešitve" - po Monty Pythonovkso (kjer se vici praktično nikoli ne "končajo") in morda bi bila lahko dobra knjiga.. tako lahko rečeš samo po britansko: "interesting".

In to tiste sorte "interesting", kjer ne veš ali je to dobro ali slabo.

Knjige in filmi so "dobri", če te pritegnejo in potem spregledaš vse "napake" ter najpomembneje: se lahko vživiš v glavne junake. Mariskdaj se ne moreš.. zaradi motečih detajlov ali oseb, ki se ti ne zdijo stvarne oz. ti niso blizu.

Lahko, da te bo knjiga pritegnila in s tem postala veliko boljša, kot je bila zame..

V Štoparskem vodniku po galaksiji je bil planet zemlja opisan (po več letih novinarskega raziskovanja): "Pretežno nemoteča."

Tu tisti "ne" v dveh besedah občasno bledi.. in se knjiga sprehaja med: pretežno (ne)moteča.. in pretežno moteča..

Prometeus

Vse kar je narobe s Prometheus-om v 4 minutah

La Pianiste - spet film Michael Henekeja

http://www.imdb.com/title/tt0254686/

Začuda je film celo dober, do straniščne scene, ki jo je moč videti tamle na povezavi. Malce zatem, cca 5 min kasneje v film, gre vse narobe. Do tistega trenutka pa je dober film prikazujoč bolestno navezanost hčere in matere. Nihče te ne more tako zjebati, kot starši.. to že vemo. Smo jih skoraj vsi imeli :)

Dobra igra (z razliko do Amour) in dobra glasba.

Naj nadaljujem o tem filmu drugače: očitno sem imun na Hanekeja. Tako kot so nekateri na hipnozo. Njegovo potovanje po čustvih se vedno zame konča že po nekaj obratih, ko se moj razum upre in mirno izstopi. Najprej je bila banalna stvar. Vse se dogaja na Dunaju, še telefon je značilno avstrijski (delal v 90tih v Avstriji), vsi napisi na ulicah, trgovinah.. vse je v nemščini.. in oni vsi govorijo francosko. Seveda brez kakšnega pojasnila. Mogoče je pa Napoleon ostal zmagovit in je Haneke to pozabil povedati? Če je to res, potem je to najbolj zanimiv del filma. Spet izpuščen, kot običajno.

No, pojejo pa vseeno v Nemščini :)

Tako nekako name delujejo njegovi filmi. Odstranjeni iz realnosti. Manjkajoči, luknjasti.

Seveda je morda njegov način, da te našopa z metaforami.. samo si že po prvi nekoliko užaljen. Ko jih potem začne nizati, se ti sploh ne da veš sodelovati. Saj si že prvič dojel, da je grozno. In ker mu prej ali slej zmanjka metafor, se posluži šokov. Dajmo gledalcem še malo šok terapije. In potem liki počnejo in izvajajo šoke, ki niso z ničemer povezani razen z metaforami (ki te že naravnost žalijo) in čustvi (pri teh si pa izstopil že ene pet postaj nazaj).

Pri Hanekeju me prevzame eno samo čustvo. En tak svetniški bes, da bi meni dali sredstva, da ta ta film popravim oz. raje posnamem svojega. Bo zelo amaterski, ampak gledlivejši in koherentnejši.

Je bila izguba časa?

Niti ne. V mladosti sem pregledal veliko B klase filmov, kar je po svoje zanimivo, ker vedno se kakšne ideje da izluščiti.. predvsem pa potem res lahko uživaš, v res dobrem filmu. Če vsak dan ješ vrhunsko pripravljeno hrano, se naveličaš.

Haneke je zame zato ena relativno zanič avstrijska klobasa posuta s kumino (ki jo sovražim). Presenečenja so pa vedno možna, tako kot Curry wurst v Berlinu.

Amour - film Michael Hanekeja

http://www.imdb.com/title/tt1602620/

Če bi snemal dokumentarec o ostarelem paru, bi za razumevanje in predvsem vživetje v osebe izbral čisto druge inserte kolaža, ki smo ga morali gledati. 

Mojstrovina?

Moja rit pravi drugače. 

Naj pojasnim. V kinu običajno padem v zgodbo in se ničesar ne zavedam. Zgodba me potegne vase. Pri Amour- sem bil ves čas prisoten. Sedeč na neudobnem stolu, zavedajoč se samega sebe. Ves čas. Predvsem riti. MTV video spoti imajo pogosto problem, kjer se kadri prehitro menjajo, tako da na koncu izgubiš zanimanje. Brutalno malo ti dajo na voljo. Michael Haneke ima kontra problem, takšen slovenski.. vse mora pokazati in to na strašno dolgo, razvlečeno. Edino njegovo čustvo je: dolgost kadra. Toda tudi to ne bi bil problem. Glaven vzrok je, da imajo scenarist, režiser (2xHanke) in glavna igralka isti problem: ne moreš se poistovetiti.. in kar je še huje: vživeti v film. Samo glavni igralec daje neko mero človeškosti, da ne vstaneš in greš iz kina. 

2 zvezdici - reality show z napako.

SPOILER - ne brati naprej, če filma še nisi videl/a 

Sem prebral nekaj kritik filma, da bi videl, če sem kaj spregledal, takole slučajno. Ena zanimiva izjava je bila, da Haneke ni sentimentalen. Hmm.. jaz pravim obratno: ni sposoben prikazati normalnih odnosov ali še huje: ljubečih.

Že na začetku zgodbe, ko spremljamo zakonski par na poti domov s koncerta, nismo udeleženci v njunem pogovoru. Kader je oddaljen. Dejansko ves film poteka tako, da ti ne da možnosti vživeti se v glavna junaka oz. v njuno povezanost. Vse kar bi to lahko omogočilo je ali prikazano od daleč ali pa splon ni prikazano. O ljubezni seveda ni nikjer govora, tako, da je naslov filma skrajno ciničen.

Kot rečeno, če so ljubeči odnosi znotraj posnetega materiala o dveh ostarelih zakoncih, kje nahajajo, se gotovo ne v filmu. Haneke je vse osebno odvzel. Zelo malo je govora o glasbi, kar je seveda zelo čudno, če sta oba bila učitelja glasbe. Vse kar bi gledalcu lahko dalo vtis povezanosti, je odstranjeno. Pogledno drugače: Haneke tega ne zna ne napisati, niti posneti. Ostane samo hlad. Bistvo je vedno v detajlih. Teh v filmu praktično ni. To ni film dveh, ki sta na stara leta zadržala tovarištvo, povezanost. Kje pa! Paradoksalno ne čutiš skoraj ničesar, ko začne ona hirati, ko ji začno odpovedovati telesne in umske funkcije. Zakaj?

Ker sta že na začetku svetove narazen. Ona je hladna, racio, oddaljena.. čustveno ledena. Polovico filma imaš občutek, da je hčer samo njegova. Ona pa ni povezana praktično z ničemer, razen sama s sabo, t.j. z življenjem.

Zato on, njen soprog, ničesar ne izgubi. Tisto, kar je njun zakon vedno bil, sedaj postaja vidno. Hendikepiran.. in vedno bolj naporen. Tako kot se na koncu žrtvuje in ju ubije, bi se moral "žrtvovati" že veliko prej in končati takšen "zakon".

Če je to Haneke želel pokazati, OK.

Samo imam občutek, da je želel pokazati nekaj drugega?

Odnos s hčerko je tako čudno pokazan, da sploh ne morem komentirati. Dialogi so kar nekaj.. iztrgani iz bog vedi kje.. tudi kadri nepovezano preskakujejo.. in tako imaš občutek, da gledaš napačnih 25% filma. Moral bi dobiti vse tiste ostale posnetke dokumentarca in jih pravilno zložiti skupaj.

Prilagam tudi Dnevnikovo recenzijo (https://www.dropbox.com/s/wqs25cbctb4acln/Amour%20-%20Dnevnik.jpg), kjer pa se kritik čudno moti. Citiram: "negovalko, ki jo osorno napodi, češ da je nemarna."
Negovalka JE nemarna. Ta detajl je zelo viden. Pokaže ga v zelo nemarnem, cukajočem razčesavanju starkinih las.. in za zaključek čisto psihično mučenje z ogledalom in ravnanjem, kot da je pet letna punčka. Če je novinar lahko spregledal ta pomemben detajl, imam občutek, da je med filmom spal, prekladal rit (kot tudi jaz) in klel zakaj mora ta dolgčas gledati.

Ker pa je to težko javno priznati, daš filmu potem 5 zvezdic.

Še dodatek.

Podnapisi rahlo tudi šepajo. Opaženo z mojim šibkim znanjem francoščine.

Francija, dežela kulinarike. In v celem filmu izvemo za en sam okus: breskev. Prehranjevanje je vedno mehansko, brez komentarjev.. tako kot njun odnos. Kritiki pa še vedno najdejo "ljubezen".
Marcel Štefančič je vsaj ZADRŽAN.
Končno.

Dodatek 2:
Pravzaprav je mnenje o filmu izraženo že v filmu samem:"Rien de tout cela ne mérite d’être montré." - Nič od tega si ne zasluži biti prikazano.

Res je.