Obsojanje na pamet - iz spomina

Človeški spomin je resnično zelo selektiven. Predvsem zelo luknjast, spremenljiv. Najbolj zanimivo pa je, da smo nanj sposobni prisegati.
Verjetno je fora v tem, da je spomin dejansko čustvo.. in kot takega ga dojemamo, kot realnost. Čeprav to dejansko ni.
To je tako kot s tistimi bulmastifi, "vsi vedo", kaj se je zgodilo, čeprav celo tisti, ki je umrl ne ve točno.

Spomin... nekaj nezanesljivega, sfiltriranega.. v bistvu temeljni kamen za vse predsodke in obsojanja, ki jih ljudje tako enostavno delimo drugim in do drugih. Kar vemo.. Vlečemo iz kolektivne zavesti.. obsojamo. So sicer ljudje, ki imajo mnenje.. Verjetno se zavedajo luknjavosti "realnosti".. A tudi oni podležejo in bodo prej ali slej obsodili. Brez podlage, brez vedenja, brez poznavanja. Stvari so lepo zapečene v fiksni predal, v omari znane sobe. In iz te sobe delimo.
Podobno kot delimo spomine z drugimi. In spomini so "čisti" samo v primeru, da si kot pripovedovalec, edini med prisotnimi udeleženec dogodka, anekdote, ki jo opisuješ. Če je še kdo, od udeležencev prisoten, mora bit vzorno vzgojen, da ne bo opozoril na razliko lokalnega hranjenja dogodka.
V bistvu nima nihče pojma. Na kar sem neštetokrat opozoril. Še najbolj dvomljiv pa je kolektivni spomin. T.i. zgodovina. Zaradi lokalnega dojemanja zgodovine, kot resnice, se ljudje že stoletja uspešno pobijamo. Tako kot tudi drugih imaginarnih stvari: religije, domoljubja, narodne zavednosti, mnenja, idej, ljubezni, ponosa, užaljenosti, sovraštva...