Tisočerih stvari ne razumem. Kaj tisoče, milijarde... ena takšnih je ameriška obsedenost z besedo »love« - ljubezen. Zanimivo, da ko je Leo F.Buscaglia hotel objaviti svojo knjigo in ji dati naslov Love, je mislil, da je ta naslov zagotovo zaseden. Ni bil. Ljubezen še ni bila zasedena. V bistvu čudno za ta zahodni svet obseden s tem pojmomom, to besedo. Junaki nadaljevank, filmov in knjig imajo doživljenjske travme na temo izrekanje te preproste besede.
Kako se lahko zataknejo pri tako enostavnih dveh (v izvirniku treh) besedah: Ljubim te (I love you)?
OK, v slovenščini zveni nekoliko izumetničeno in prekleto leseno. Malce na račun Cvetja v jeseni in brutalno slabih igralcev v filmski pripredbi. Če iščem sesalec, je v mojem glasu več ljubezni, kot v tistem filmsku stavku: »Meta, ljubim te«.
Lahko bi bilo slabše. Lahko bi film posneli v nemščini.
A ljubim te, zveni čudno. Zatikajoče. V zvenu besed ni niti trohice tistega, kar dejansko čutiš. Samo še vseeno bi jih moralo biti relativno enostavno izreči.
Globalizacija in američani malce pred tem, so nam prinesli čigumije, najlonke in Coca-colo. S sabo so privlekli še svoje »dogme«. Dva človeka, ki sta si v danem trenutku popolnoma všečna, kompatibilna... si pač ne smeta izreči tistih dveh (treh) strašnih besed, ker je potem res vsega konec. Še preden, se je zares začelo.
Strašne besede. Verjetno so božanske, da imajo takšen hud vpliv na ravnovesje ljudi.
Morda se jih sme izreči šele pred oltarjem?
Vse kar je izrečeno prej, je bogokletno... srhljivo... in v omenjenem fantazijskem multimedijskem prostoru globalizirane realnosti, podijo eden po enega človeka nazaj v osamo. To si navsezadnje sodoben kapitalizem tudi želi. Vsak svojo nepremičnino, vsak svojo premičnino na štirih kolesih, stroje in mašinerijo... Velike družine, kjer nekaj deset ljudi ali več uporablja eno in isto stvar vrsto let, rušijo temelje sodobne ekonomije in s tem družbe.
Ne smeš reči »Ljubim te«. Lahko pa rečeš: »Kupim te«. Stvarem. Z vsakim neizrečenim »ljubim te«, se ustvarja sila »kupim te«. Za vsakega prekrižanega človeka, je tu deset odkljukanih stvari.
Kaj če bi bilo ravno obratno?
Pa ni. Še ljudje, ki si jih poznal še prededn jih je zajel materialističen dah globalizma, so pozabili. To, da znajo in smejo reči: »Rad te imam«.
In če se jim že toliko skisa, da to naredijo... uporabijo vmesnik. Nerealnost. Telefon, SMS, internet, email...
Nič ni z besedami iz oči v oči... nič ni s pisanjem po listu papirja. Ni več tistih unikatnih krivulj, ki jo rišejo samo tvoje in nikogar druge roke. Je samo nabor vedno istih prevzetih tipskih črk, na zaslonih... zaslonih mobilnega telefona, dlančnika, računalnika... Naša bit seže samo do prvega zaslona. Potem je prepuščena ničlam in enicam.
Verjetno je prav ta digitalnost, absolutnost ljubezni, tako strašljiva. Pri digitalnem je ena ali nič. Vsi pa hočejo biti vmes oz. raje nič, kot ena.
In ko tako eden izmed junakov le izdahne: »I love you«, potem drugi pobegne, kot da ga je opsoval z največjo žaljivko. Najbolj pri Tavčarju. Tam se Metka kar v grob zvali. Meta Presečnik je bolj ameriška od američanov. Karikatura sodobne družbe. Pripoved je nekako sto let pred svojim časom. To, da jo je vmestil na vas, v naravo je še bolj briliantno. Čista nadrealistična karikatura velemest. Ljudje so samo trava in listje. In nobeden ne upa reči: Ljubim te.
OK, vem, da ni vedno najlažje to povedati. Toda slišati?
V ameriških zgodbah... so po teh treh besedah vedno travme. Preplah, alarm... 911 je manjše zlo. Manj grozljivo.
Tisto bolj alarmantno je, da se ljudje potem tudi zares začno tako vesti. Vsi, ki si upajo izreči tiste grozne besede pa čudaki, pred katerimi je potrebno zbežati.
To odpira tržišče stoterim knjigam in nasvetov, kdaj se sme narediti kaj. Prva večerja... to in to. Druga večerja... to in to... Koliko večerij do prve baze... kdaj do druge... Noro :)
Še bolj absurdno je vse skupaj, če veš, da je za oceno kompatibilnosti med dvema osebkoma na genetski ravni potrebno nekaj mislisekund. Potem je tu še nekaj minut za oceno skritega. Podobni smo si v tem, kaj so naše družine skrivale... in to je svetilnik na naših glavah. Viden vsem.
Kako se lahko zataknejo pri tako enostavnih dveh (v izvirniku treh) besedah: Ljubim te (I love you)?
OK, v slovenščini zveni nekoliko izumetničeno in prekleto leseno. Malce na račun Cvetja v jeseni in brutalno slabih igralcev v filmski pripredbi. Če iščem sesalec, je v mojem glasu več ljubezni, kot v tistem filmsku stavku: »Meta, ljubim te«.
Lahko bi bilo slabše. Lahko bi film posneli v nemščini.
A ljubim te, zveni čudno. Zatikajoče. V zvenu besed ni niti trohice tistega, kar dejansko čutiš. Samo še vseeno bi jih moralo biti relativno enostavno izreči.
Globalizacija in američani malce pred tem, so nam prinesli čigumije, najlonke in Coca-colo. S sabo so privlekli še svoje »dogme«. Dva človeka, ki sta si v danem trenutku popolnoma všečna, kompatibilna... si pač ne smeta izreči tistih dveh (treh) strašnih besed, ker je potem res vsega konec. Še preden, se je zares začelo.
Strašne besede. Verjetno so božanske, da imajo takšen hud vpliv na ravnovesje ljudi.
Morda se jih sme izreči šele pred oltarjem?
Vse kar je izrečeno prej, je bogokletno... srhljivo... in v omenjenem fantazijskem multimedijskem prostoru globalizirane realnosti, podijo eden po enega človeka nazaj v osamo. To si navsezadnje sodoben kapitalizem tudi želi. Vsak svojo nepremičnino, vsak svojo premičnino na štirih kolesih, stroje in mašinerijo... Velike družine, kjer nekaj deset ljudi ali več uporablja eno in isto stvar vrsto let, rušijo temelje sodobne ekonomije in s tem družbe.
Ne smeš reči »Ljubim te«. Lahko pa rečeš: »Kupim te«. Stvarem. Z vsakim neizrečenim »ljubim te«, se ustvarja sila »kupim te«. Za vsakega prekrižanega človeka, je tu deset odkljukanih stvari.
Kaj če bi bilo ravno obratno?
Pa ni. Še ljudje, ki si jih poznal še prededn jih je zajel materialističen dah globalizma, so pozabili. To, da znajo in smejo reči: »Rad te imam«.
In če se jim že toliko skisa, da to naredijo... uporabijo vmesnik. Nerealnost. Telefon, SMS, internet, email...
Nič ni z besedami iz oči v oči... nič ni s pisanjem po listu papirja. Ni več tistih unikatnih krivulj, ki jo rišejo samo tvoje in nikogar druge roke. Je samo nabor vedno istih prevzetih tipskih črk, na zaslonih... zaslonih mobilnega telefona, dlančnika, računalnika... Naša bit seže samo do prvega zaslona. Potem je prepuščena ničlam in enicam.
Verjetno je prav ta digitalnost, absolutnost ljubezni, tako strašljiva. Pri digitalnem je ena ali nič. Vsi pa hočejo biti vmes oz. raje nič, kot ena.
In ko tako eden izmed junakov le izdahne: »I love you«, potem drugi pobegne, kot da ga je opsoval z največjo žaljivko. Najbolj pri Tavčarju. Tam se Metka kar v grob zvali. Meta Presečnik je bolj ameriška od američanov. Karikatura sodobne družbe. Pripoved je nekako sto let pred svojim časom. To, da jo je vmestil na vas, v naravo je še bolj briliantno. Čista nadrealistična karikatura velemest. Ljudje so samo trava in listje. In nobeden ne upa reči: Ljubim te.
OK, vem, da ni vedno najlažje to povedati. Toda slišati?
V ameriških zgodbah... so po teh treh besedah vedno travme. Preplah, alarm... 911 je manjše zlo. Manj grozljivo.
Tisto bolj alarmantno je, da se ljudje potem tudi zares začno tako vesti. Vsi, ki si upajo izreči tiste grozne besede pa čudaki, pred katerimi je potrebno zbežati.
To odpira tržišče stoterim knjigam in nasvetov, kdaj se sme narediti kaj. Prva večerja... to in to. Druga večerja... to in to... Koliko večerij do prve baze... kdaj do druge... Noro :)
Še bolj absurdno je vse skupaj, če veš, da je za oceno kompatibilnosti med dvema osebkoma na genetski ravni potrebno nekaj mislisekund. Potem je tu še nekaj minut za oceno skritega. Podobni smo si v tem, kaj so naše družine skrivale... in to je svetilnik na naših glavah. Viden vsem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar