Včasih sem prejemal (profesionalni) spam...

Danes je veliko hujše.

Danes prejemam povabila na Facebook.

Tja me vabijo vsa podjetja, pri katerih sem kaj, do sedaj, kupil (in bil tako butast, da sem jim pustil naslov). Njim ne morem odgovoriti tako, kot sem prvemu človeku, ki me je tja hotel zvleči: »A tako danes izgledajo pisma sreče?«

Malce sem spraševal ljudi, ki jih poznam, zakaj so oz. zakaj niso na facebook-u?

Zato, ker sem lahko v stikih z ljudmi, s katerimi drugače ne bi bil...

Zato ne, ker je Zuckerberg zlobni veliki brat... bi se parafrazirano glasila najpogostejša odgovora.

Chat, messangerji, forumi... v resnici niso nič bolj drugačni, kot Facebook. Forumska pravila se prav tako glasijo: da je vse, kar tam objaviš njihovo. Identično pravilom Facebooka.

Google (vsi njegovi proizvodi: iskalnik, brkljalnik – aka Chrome, gmail, Earth, Voice, Blogger, Docs, Wave, Buzz, Video & You Tube, Picasa, OS Android in OS Chrome...) enako vse kar počneš spremlja in gradi bazo podatkov. O tebi posamezniku, kot tvoji socialni mreži. Še o tvojem psu!

Hej, že Yahoo in Microsoft Messanger sta to počela. Gmail tudi bere emaile in glede na vsebino ponuja oglase. Oglasi, kot vsebine strani se že danes prilagajajo tebi.. pač glede nato, kaj si v preteklosti gledal ali kupil. Praktično vsi t.i. Cloud computing proizvodi in servisi to počno!

Že s tem, da imaš napravo, ki se povezuje v širša omrežja (internet, mobilno omrežje..) izdajaš o sebi prekleto veliko. Mobilni telefon izdaja veliko informacij o tebi. Na ta način so prišli tudi do spoznanja, objavljenega 19. februarja 2010 v Science Magazine, da smo ljudje pri vsakodnevnem gibanju 93% predvidljivi (praktično bolj kot mravlje). Še več, na voljo imamo programsko opremo, s katero v realnem času lahko določiš lokacijo nekega telefona, poslušaš, kaj lovi njegov mikrofon ter vidiš, kar lahko vidi vgrajeni fotoaparat.

George Orwell se mora vrteti, ne samo obračati v grobu. Ne samo, da je Veliki brat tu, prostovoljno smo se mu vrgli pod žaromete... a o tem malce kasneje.

In potem si pred dilemo, ker praktično vse kar počneš on-line, zbira podatke o tebi, Facebook pa ne sme?

Narcisizem s koščkom elitizma. Nedavna analiza uporabnikov med ameriškimi vojaki, je pokazala, da višje izobraženi, predvsem oficirji, uporabljajo Facebook, nižje izobraženi, pretežno navadni vojaki, MySpace.

Orwell se je prej vrtel le po vzdolžni osi, sedaj se še po prečni. J

Hmm.. Kaj pa zebra efect? V čredi si bolj varen. In zebre imajo tiste proge tam baje zato, da zmedejo napadalca, ker ne more videti, v katero smer se gibljejo. Velja le v čredi. Zebra sama samcata, je čista tarča. Milijone let kasneje se je šele pojavil Mao Zetung in rekel: »Gverila mora plavati med ljudmi, kot ribe v oceanu.«

Lahko gledaš nato tako.. A če bi Maovi komunisti s seboj nosili mobilce, bi jih ne glede nato, koliko milijonov drugih mobilnih telefonov je okoli, Japonci lepo ujeli in pobili. Vsak zajeti partizan, bi omogočil povratno socialno mreženje za nazaj. Koga je klical, sms-al, s katerimi drugimi mobilci se je največ družil, kje... itd...

Vse kar se zbira o tebi, bo zlorabljeno, prej ali slej. Vprašanje je le kdaj in kako. Zame je zloraba že dogodek izpred tedna dni. Oče je odkril Facebook in seveda poslal povabilo. V povabilu pa seveda obvezni trnek: »Ostale osebe na Facebooku, ki jih morda poznate«.

In tam seveda je oseba iz baltskih držav, ki jo osebno čisto zares poznam. V ničemer ni povezana z očetom. Podatkov nisem podal nobenemu oblačnemu skupku podatkov, email je hranjen samo na osebnem računalniku.

Kako so prišli do te povezave?

Jebemti social networking!

Zmrazi me, če so to dosegli tako, da so iztegnili svoje dolge prste in pobrskali moj adresar. Bolj verjetno je, da vsak, ki se včlani na Facebook, začne iskati znance. In Facebook si zapomni iskanje ter kasneje povleče niti skupaj za še bolj mamljivo reklamo zase.

Se mi je pa pred dnevi, ob branju Štefančičevega članka o slovenski radovedni javnosti, odprla paralela do Facebooka. Tam na začetku, tegale zapisa sem spraševal ljudi zakaj so oz. niso na Facebooku. Dobil sem relativno logične odgovore.

Pri odgovoru ZA, je bila še obrazložitev, da se lažje vzdržuje prijateljstva na dolge razdalje. Ta odgovor rahlo šepa, ker je sedaj dovolj drugih možnosti: SMS, email, web chat...

A je verjetno enostavneje vse postoriti preko ene strani, ko si že ravno tam.

Po podanih logičnih odgovorih, so se uporabniki Facebooka, začeli tudi pogovarjati.. in glej ga zlomka, motil jih je ta in oni prijatelj. Tisti in ta komentar. Mnenje. Oni pretirava, pove, da je na skretu. To je pa res preveč. Tisti drugi, vsak dan nabija... itd.

To je tista podobnost s Štefančičevim člankom v prejšnji Mladini. Rumeni tisk. Zgražanje nad drugimi. Ter eksebicionistični narcisizem na drugi.

Pri čemer začuda nobenemu od uporabnikov ne potegne, da vse tiste objave, na katere je v tem danem trenutku ponosen, predstavljajo oporo za opravljanje. Tisti glavni, splošni napajalni vir socialnih mrež.

»Mislim, torej sem« že dolgo ni več pogoj za obstoj. Morajo te videti. Moraš biti viden. Najbolj zebrasta zebra med zebrami. Paris Hilton ueberZebra. Ashton Kutchner z več kot milijon prijateljev na Facebooku: ueberZebra.

»Vsi prepoznajo moj obraz, torej sem.« To je težko dosegljivo za vse, zato lahko posežemo po tolažilni nagradi: »Imam prijatelje, torej sem.« In če ne gre drugače: »Opravljam, torej sem.«

Na kratko rečeno je Facebook, navidezni amatersko kolektivni Spam. Ueber rumeni oglasnik.

To počnemo vsi, da ne bo napake. Nisem moralno povzdignjen. Samo razmišljam. Tista starogrška bolezen. Morda kakšen osamljen budističen menih ne opravlja. Vsaj na glas ne.

Zakaj sam nisem na Facebook-u? Zaenkrat ni bilo te potrebe. Vse, ki jih želim in hočem videti niso na Facebooku. Zato jih raje vidim klasično in vse, ki se mi zdijo vredni, občudovanja vredni.. raje maltretiram po emailih, sms-ih.

Zaenkrat.

Razlog zakaj je danes temu tako, je dejansko zapisan višje v NYT članku o Narcisizmu:

"...Community — a stable job, shared national experience, extended family, labor unions — has vanished or eroded. In its place have come a frenzied individualism, solipsistic screen-gazing, the disembodied pleasures of social networking and the à-la-carte life as defined by 600 TV channels and a gazillion blogs. Feelings of anxiety and inadequacy grow in the lonely chamber of self-absorption and projection."

By Roger Cohen