»We are not amused.«
Terry Gilliama in njegovih risank nisem maral že v Monty Python Flying Circus-ih. Enako so risanke v Goli resnici moreče... oziroma to postanejo s svojim dolgovezenjem. Kot, da bi se znašel ponovno v osnovni šoli poleg učiteljice Samoupravljanja in temeljev Marksizma - STM, ki ves čas skrbno pazi, da ne bi česa napačno razumel. Pazi, da boš res vse pravilno dojel.
OK tu v filmu je to moški glas.
Gola resnica ima namreč potencial v drugih dveh tretjinah lastne sestave. Skriti kameri in slovenski poizkus oživitve Andy Kaufmana. Zelo gledljivi in zabavni. A skrajno nevarni. Stari vic pravi, da imamo Bosanci in Slovenci isti smisel za humor. Oboji se radi smejimo Bosancem.
Če vklopim še lastnega STM učitelja: Slovenci se ne maramo smejati samemu sebi.
Po Žarku Petanu naj bi bile tri vrste humorja:
- smejimo se drugim;
- smejimo se samemu sebi;
- smejimo se absurdu.
Do prvega nekako prilezemo vsi, ostale so težje.
A je gola resnica zato privzela dober trik: skrito kamero. Tako se lahko smejimo drugim, čeprav bi se morali sami sebi, ko gledamo »dokumentarec« o predsedniški kandidaturi Arturja Šterna.
Vsakega slovenceljna tako na prikrit način pripravi, da se smeji samemu sebi. Skrita kamera in »domkumentarec« ter neznosno dolgočasne Terry Gilliamove risanke, se namreč prepletajo. Na ta način doseže film, da se vsi gledalci lahko povzdignejo za eno stopnjo v dojemanju humorja. Hej morda bi celo prišli do absurda... Andy Kaufanskega dela... Tom Greena ali MPFC.
A so žal tu risanke. Brez njih bi iz kina celo prišel zadovoljen.
Tako sem samo besen kot ris, da so dobro idejo, relativno kvalitetno izvedbo (glede na slovenske okoliščine) uspeli uničiti na ciljni črti. Poprodukciji. S Terry Gilliamom.
Poleg Giliamizma in Samoupravljanja s temelji Marksizma so risanke moteče še zaradi nešesa drugega: nasprotuje sami sebi, filmu in lastnemu obstoju v njem. Ok lahko vzameš, kot logično zanko, saj veste tisti stari trik iz srednje šole. Matematike. Profesor pride v razred in napiše na levo stran table:
»Trditev na desni je resnična.«
Potem stopi še na desno stran šolske table in zapiše: »Trditev na levi je napačna.«
Samo to traja kratek čas in si potem res navdušen. V srednji šoli. Če pa stvar traja in traja, kot Terry Gilliamove nadležne risanke, potem to razvodeni in te dolgočasi. Pri dvajsetih in tudi pri štiridesetih.
In tisto, kar me bolj skrbi je, da avtorji sploh ne vedo za to logično zanko v filmu. Ko poskušajo preko medija zanikati verodostojnost medija. Zelo me skrbi, da je tam samo profesor STM in ne matematike.
Predlagam, da kupite DVD in preskočite ali fast forwardirajte »risanke«. In predvsem ameriški konec.
Hej, potem bi lahko rekli: Andy Kaufmanova smrt je resnično le štos. Živ in zdrav je v Sloveniji.
Zaradi risank in končne moralke je ostal mrtev. Njegova senca samo bledo boleha. Film je tako namenjen američanom. Za vsak slučaj jim na koncu vse razloži, če niso dojeli poante. Andy Kaufman ni nikoli hotel biti poučen. Slovenski »umetniki« to vedno morajo biti.
Bljak.
Ker me je Vojko Anzeljc prijazno zrinil s sedeža, ki so mi ga matrično dodelili, ne vem kako je bilo videti film z mojega - njegovega sedeža. Bojim se le, da svojih dveh opazk, stavek z začetka te recenzije in končnega stavka, da je tole film za američana, ker jim vse razloži nisem povedal dovolj glasno.
Ga moram nekako dobiti, da vidim zakaj je vsemu tako. Zakaj se je v nekaj, kar bi se lahko končalo kot dober večer, prikradel ta slabi pridgarsko risankasti priokus.
Ah, raje se bi še enkrat družil z Brankom Završanom in Jacques Brelom... v živo.
Za ostale, pojdite gledati film, 2/3 filma je dobra in če vas risanke ne bodo motile tako kot mene, boste imeli celotno gledljivi film. Neke vrste Amelie Pullan meets Andy Kaufman.
Spoilers:
Ne moreš se pretvarjati, da si ruski znanstvenik in uporabljati znanstvene naprave, ki jih krasijo napisi v latinici. Ne moreš za pretvarjanje uspešno uporabiti fotografijo Solženicina.
Terry Gilliama in njegovih risank nisem maral že v Monty Python Flying Circus-ih. Enako so risanke v Goli resnici moreče... oziroma to postanejo s svojim dolgovezenjem. Kot, da bi se znašel ponovno v osnovni šoli poleg učiteljice Samoupravljanja in temeljev Marksizma - STM, ki ves čas skrbno pazi, da ne bi česa napačno razumel. Pazi, da boš res vse pravilno dojel.
OK tu v filmu je to moški glas.
Gola resnica ima namreč potencial v drugih dveh tretjinah lastne sestave. Skriti kameri in slovenski poizkus oživitve Andy Kaufmana. Zelo gledljivi in zabavni. A skrajno nevarni. Stari vic pravi, da imamo Bosanci in Slovenci isti smisel za humor. Oboji se radi smejimo Bosancem.
Če vklopim še lastnega STM učitelja: Slovenci se ne maramo smejati samemu sebi.
Po Žarku Petanu naj bi bile tri vrste humorja:
- smejimo se drugim;
- smejimo se samemu sebi;
- smejimo se absurdu.
Do prvega nekako prilezemo vsi, ostale so težje.
A je gola resnica zato privzela dober trik: skrito kamero. Tako se lahko smejimo drugim, čeprav bi se morali sami sebi, ko gledamo »dokumentarec« o predsedniški kandidaturi Arturja Šterna.
Vsakega slovenceljna tako na prikrit način pripravi, da se smeji samemu sebi. Skrita kamera in »domkumentarec« ter neznosno dolgočasne Terry Gilliamove risanke, se namreč prepletajo. Na ta način doseže film, da se vsi gledalci lahko povzdignejo za eno stopnjo v dojemanju humorja. Hej morda bi celo prišli do absurda... Andy Kaufanskega dela... Tom Greena ali MPFC.
A so žal tu risanke. Brez njih bi iz kina celo prišel zadovoljen.
Tako sem samo besen kot ris, da so dobro idejo, relativno kvalitetno izvedbo (glede na slovenske okoliščine) uspeli uničiti na ciljni črti. Poprodukciji. S Terry Gilliamom.
Poleg Giliamizma in Samoupravljanja s temelji Marksizma so risanke moteče še zaradi nešesa drugega: nasprotuje sami sebi, filmu in lastnemu obstoju v njem. Ok lahko vzameš, kot logično zanko, saj veste tisti stari trik iz srednje šole. Matematike. Profesor pride v razred in napiše na levo stran table:
»Trditev na desni je resnična.«
Potem stopi še na desno stran šolske table in zapiše: »Trditev na levi je napačna.«
Samo to traja kratek čas in si potem res navdušen. V srednji šoli. Če pa stvar traja in traja, kot Terry Gilliamove nadležne risanke, potem to razvodeni in te dolgočasi. Pri dvajsetih in tudi pri štiridesetih.
In tisto, kar me bolj skrbi je, da avtorji sploh ne vedo za to logično zanko v filmu. Ko poskušajo preko medija zanikati verodostojnost medija. Zelo me skrbi, da je tam samo profesor STM in ne matematike.
Predlagam, da kupite DVD in preskočite ali fast forwardirajte »risanke«. In predvsem ameriški konec.
Hej, potem bi lahko rekli: Andy Kaufmanova smrt je resnično le štos. Živ in zdrav je v Sloveniji.
Zaradi risank in končne moralke je ostal mrtev. Njegova senca samo bledo boleha. Film je tako namenjen američanom. Za vsak slučaj jim na koncu vse razloži, če niso dojeli poante. Andy Kaufman ni nikoli hotel biti poučen. Slovenski »umetniki« to vedno morajo biti.
Bljak.
Ker me je Vojko Anzeljc prijazno zrinil s sedeža, ki so mi ga matrično dodelili, ne vem kako je bilo videti film z mojega - njegovega sedeža. Bojim se le, da svojih dveh opazk, stavek z začetka te recenzije in končnega stavka, da je tole film za američana, ker jim vse razloži nisem povedal dovolj glasno.
Ga moram nekako dobiti, da vidim zakaj je vsemu tako. Zakaj se je v nekaj, kar bi se lahko končalo kot dober večer, prikradel ta slabi pridgarsko risankasti priokus.
Ah, raje se bi še enkrat družil z Brankom Završanom in Jacques Brelom... v živo.
Za ostale, pojdite gledati film, 2/3 filma je dobra in če vas risanke ne bodo motile tako kot mene, boste imeli celotno gledljivi film. Neke vrste Amelie Pullan meets Andy Kaufman.
Spoilers:
Ne moreš se pretvarjati, da si ruski znanstvenik in uporabljati znanstvene naprave, ki jih krasijo napisi v latinici. Ne moreš za pretvarjanje uspešno uporabiti fotografijo Solženicina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar