Jacques Brel iz oči v oči

Petnajstega, ravno dan in devet let po tem, ko sem pridobil pomembno licenco je bila na vrsti druga repriza slovenskega Jacques Brela. Senca tvojga psa Branka Završana.
Če bi na to predstavo padel z lepega... bi se še danes lepil s tal. Ne vem, če bi čisto zares lahko vstal iz sedežev Mladinskega gledališča. Tistega istega, kjer so me v otroštvu morili z absurdnimi predstavami. Zaporedji Cesarjevih novih oblačil in paralelnega Bozo the clown-a, ki mori Garfielda, strica sošolke (BTW tudi v vrtcu sva bila skupaj), Nika Goršiča.

To je bilo eno samo mučenje. Takrat v osnovni šoli, pozneje v srednji... in tudi danes bi se mučil. Še Woody Allen je bolj prebavljiv, ko je padel v Bergmansko fazo. Kdo ne bi, če se nate prisesa tankovska mina od Mie Farrow.

Mladinsko gledališče je zato v mojih kosteh zapisano kot mučilnica. Psihofizična.

V enem samem večeru se je SMG odkupilo. Vse muke so pozabljene. Čudovito doživetje ob Završanovem koncertu / recitalu.

Imel sem srečo, da sem se do Brela prebil že prej (več o tem nižje). S pomočjo sodobne komunikacije. Interneta. K sreči sem že prej kupil njegov CD.

Moram pa priznati, da je v živo vse izredno dobro. Padeš noter... in ne moreš ven. Na CDju se začneš izogibati. Poslušaš samo tisto najbolj všečno.

Petnajstega marca bo predstava spet na sporedu. Žal imam nočno, drugače bi bil spet tam. Ponovno bi kupil še en CD in ga nekomu podaril.

Ponovno vam pravim. Pojdite si pogledat. Skupaj z recitali... skupaj z igro... je to res najbližje kolikor lahko pridemo Brelu iz oči v oči.

To je kot neke vrste odvisnost. Kot Stockerjeva Dracula, ki sem jo moral gledati, gledati in gledati.

Globoko ganjeno. Sploh nimam besed... le rečem lahko: podite gledat. Nujno!