Vezalke

Vezalke so nekaj, kar se zaveže kar samo od sebe. Ne sicer od nekdaj. Toliko časa jih že vežemo, da niti ne vemo.. ne veš ali si jih zavezal? Niso več spomin.. Marsikaj ni več spomin..

Vednar se je pojavil manjši problem. Zadnjih nekaj mesecev, se vsakič zalotim, da opazujem, kako moje roke same zavežejo vezalke na čevljih.

Lahko se spomnim otroštva, ko sem točno razmišljal, kaj počnem. Gledal in opazoval prste, da so res zavezale vezalke.

Ni bilo vedno enostavno in možgani so imeli kar nekaj dela. Potem čez čas, je to postalo avtomatsko, vendar ne čisto.

Včasih sem celo zelo pazil, da vedno desno vrvico dam pod levo.. in potem zanki enako..ali drugič ravno obratno (ženski/moški vozel). In potem problem. Še večji problem. Razmišljait sem začel ali bo dan kaj drugačen, ker sem zavezal obe zanki enako, desna po levo vrvico in desna zanka pod levo zanko?

Ter ali bi bilo moje življenje drugačno, če bi naredil obratno. Vrvice tako, zanke drugače?

Na poti v šolo je potem kaj drugega postalo bolj pomembnega in velika vprašanja so zbledela. Nazaj grede, iz šole, teh vprašanj v glavnem ni bilo, ker sem samo zavezal vezalke in nič mislil. Se je preveč mudilo nazaj domov, na igrišče.. stran od šole.

Večino življenja pa so vezalke zbledele znotraj vsega. Ni zavestnega spomina.

 

Sedaj je drugače. Nekaj se je spremenilo. Vsakič, ko jih vežem, se zalotim, da opazujem moje roke, kako avtomatično zavezujejo vezalke. Pri tem se sprašujem: Kaj se dogaja? Kaj počnem? Čigave so te roke? Prsti?

Moje misli v ničemer ne zmedejo prstov, saj ti lepo migljajo sem in tja in hitro zategnejo obe zanki. Ne morem jih zmesti ne z enim, ne drugim vprašanjem. Včasih se poskušam vmešati in začnem razmišljati, kaj sploh počno prsti? Jim poskušam slediti, čutiti..

Nič.

Zavežejo vezalko.

Sploh me ne ubogajo. Prsti. Ne dlani. Briga njih za moja vprašanja. Globoka in eksistencionalna. Oni samo vežejo. Rutinski roboti so.

In v tem času res občutim, kot da dlani in prsti niso moji.

To občutim obratno kot takrat v otroštvu, ko sem tudi vedel, da so prsti neki tujci, ki nočejo in nočejo pravilno zavezati vezalk. Možgani, jaz.. vsi smo hoteli, da so vezalke zavezane, prsti so se zapletali in matrali. Bilo jih je muka gledati.. in malce frustirajoč občutek, ko ni vedno uspelo in je bila pred očmi le superga in manjši paket raztresenih špagetov.. premehko kuhanih :)

 

Zdaj jaz ne vem ali je prišlo do obratnega otroštva, toda prsti kar grejo svoj smer, ne glede na to, kaj se sam sprašujem, počnem.. gledam.

Sodobne vezalke so tudi nemogoče, povoskane in okroglega profila, da ja ne more vozel dolgo držati. Potem vežeš in vežeš.. če greš samo do službe in nazaj.. se pravi iz stanovanja do avtomobila in od avta do službe.. ter nazaj.. potem še morebiti zdržijo. Če narediš en sam krajši sprehod, potem vezalke odpovedo. Od izletov se tako spominjam samo to, da se sklanjam, ker so vezalke popustile. V bistvu bi lahko naredil zanimiv dokumentarec: New York iz perspektive vezanja vezalk. Ampak to je druga tema.. in ja, v New Yorku sem prvič opazil, da smo to počnem.. in da ne vem več, kako to počnem, in ne več tudi zakaj.. Skoz isto. Potrebno jih je znova zavezati. In takrat se mi iz strani telesa navzdol spustijo neke čudne lovke, kot pri Dr. Octopussu (Spiderman) in avtonomno zavežejo vezalke.

Imam lastne služabnike?

Ali vesoljce, ki me nadzorujejo?

Kaj počno te roke? (tule paše komad od Dan D in Sidharte: Male roke/voda)

Kdo jim dovoli, da vse to počno, brez, da bi sam karkoli pomislil?

 

Vem kako je, ko učiš otroka vezati vezalke.. in kako molijo jezik skozi zobe, ko se trudijo. Vežejo, fecljajo.. in nekaj spacajo skupaj. In potem so veseli, srečni.. in ves čas prisotni.

 

Moje vesoljske roke, samo ugrabijo vezalke in jih zavežejo. Niti ene same misli ni ob tem. Niti enega veselja, niti sreče. Samo zavežejo, kot avtonomni robti. Tiho, brezmiselno.

To me je začelo motiti. Postajam tujec v lasntem telesu. Kaj vse še to moje telo počne takole avtomatično, brez da bi jaz vedel?

Sem zaklenil vhodna vrata? Sem zaklenil avto?

Fak, fak.. nič ne vem.. in hkrati je 99% verjetnosti, da se je to zgodilo.

Vse ponavljajoče bledi, izginja.. izgublja čar življenja. Ni več malenkosti. Ni več drobnarij.

Kako je obleka prišla name?

Ne vem.

Pogledaš malega.. on točno ve, ker se trudi. Misli. Gleda.

Včasih sem imel lepo obsesivno kompulzivno motnjo.. jaz sem temu rekel: bitke. Kateri deli oblek bodo zmagali? Spodnji ali zgornji.

Spodnje hlače.. nato čez spodnja majica... žabe  preko spodnje majice in nato majica čez žabe.. zatem pridejo hlače, ki gredo preko majice.. nato pulover ali brezrokavnik čez hlače. Nogavice ne štejejo.

Poleti so zmagovali spodnji kosi oblačil, pozimi zgornji. Samo "bitke" so vedno bile.

 

Zdaj ne vem niti več kje in kako sem se oblekel. Obleka se kar nekako znanstveno fantastično znajde na meni ali izgine z mene. Ta slednji del je ša najbolj fascinanten.. tako hitro se slečem, da sem to uspel že zabeležiti. Če obleko vsaj zložim in previdno odložim, potem je še šansa, da vem, da sem se slekel.. bolj pogosto obleži na tleh in takrat nimam pojma, kaj se je zgodilo.

Res. Kot, da te ubrabijo vesoljci.

 

In to je potrebno nekje prekiniti. Moram začeti pri vezanju vezalk. Poskušam vedno znova.. še pogledam v ogledalo, in vidim nek obraz, ki se čudi, kaj počno roke (spet zapaše tisti komad od Dan D). In one so vse v neki avtomatski eforiji in se jim nič ne da počiti, razmisliti.. kar zavežejo!

Na moje veliko razočaranje.

 

Sem tujec sredi svojega telesa. Neke vrste vesoljsko plovilo na avto pilotu, kjer pa kapitan ne sme preveč razmišljati.. oz. to celo lahko počne, pa se trajekcija poti nič kaj dosti ne spremeni.

Pa naj bo to od prvih korakov od vrat, po stopnicah navzdol, do odpiranja vrat garaže, vožnje ven, zapiranja vrat.. ter vožnja po ulicah, prestavljanje ročice, stiskanje sklopke, vrtenje volana, gledanje naokoli – promet, peščci..

To je res nenavadno, včasih se resno sprašujem, kdo to gleda naokoli.. ker jaz vem, da to nisem jaz.. to počno vesoljci, tisti, ki so ugrabili moje telo.. jaz razmišljam čisto druge stvari.. in sem res drugje. Moje telo pa kar prispe na cilj.. in je pred službo.. ali obratno, spet doma. Nobenega veselja, nobene sreče.. nič truda. Kar prideš sem in tja.. kot kakšna bakterija prek osmoze.

Vse je postalo osmoza. 8 pontik, osma dimenzija.. osmoza. Osem nas je ugrabila.. in če jo prekucneš, dobiš neskončno.. v neskončnost ugrabljeni. Vse je ugrabljeno!

 

Body snatcherji so to.. ti rečem!

 

In bom začel z revoltom. Z vstajo v Matrici.. jutri ne zavežem vezalk.. mater! Če ne drugače si bom s selotejpom zalepil prste! Dost mam teh vesoljcev!!