Meni gre malce na živce.. predvsem zaradi uporabe grških bogov.. ali recimo temu "zlorabe" le teh. To je nekako tako, kot če Hollywood posname film ali risanko o grških junakih: Vse je narobe.
Herkules dobi kazen, da se spopade s pošastmi zato, ker je pobil svojo družino, svojo ženo in otroke v navalu besa.. kasneje še prijatelje.. v Hollywoodski različici je nedolžno čist in junaški. Za bruhat.
V [psi] avtor uporabi podobno črno bele prijeme. Dodatno me nenehne paralele z grško mitologijo motijo. imena junakov.. Tako kot, če nekdo s stiroporjem vleče po avtomobilu ali z nohtni po šolski tabli.. neko alergično reakcijo izzove. Zato poskušam ignorirati povezovalno zgodbo, ki je preveč grško obarvana.. in se raje prepuščam posamičnim zgodbicam.. in potem je drugi motilni element. Spet referenca na grške bajke in prastari svet - hkrati ultramoderen na drugi.
Če bi hotel uživati v povezavi znanstvene fantastike in starodavnih bogov, so to kanadčani že uspeli dobro izvesti.. reče se: "Stargate". Čeprav je pravi problem bolehanje za boleznijo, ki jo bom opisal v naslednjem odstavku.
Kurjo polt od skomin, pridobljeno zaradi grkov, moram tako ves čas poditi stran.. in zato se včasih težko prebijem skozi zgodbo.. osnovna ideja zgodbe ni slaba.. ampak tudi te imajo Hollywoodski sindrom.. Star Treck sindrom. In to je glavni problem knjige. Uvod zgodbe je dolg, zaplet daleč čez sredino.. konča se pa s tleskom prstov v zadnjih sekundah.. točno po receptu Star Treck nanizank.
Ne glede na to, kako dobra ideja je bila podana v Star Trecku, to hitro - ameriško instant reševanje, včasih visoko kompleksnih problemov, te spravi v obup.. včasih je bolje ne gledati nadaljevanko proti koncu, namenoma zamuditi razplet.. je veliko bolje.
Drug paradoks Star Treck serije je, da imajo na ladji replikatorje, ki so zmožni poustvariti katerokoli vesoljno kulinarično mojstrovino s pritiskom na gumb.. samo, ko jim pa zmanjka kakšen vijak na vesoljski ladji, potem morajo pa nujno dol na planet po ta "šrauf".. in ponavadi celo tako, da gre kar kapitan sam v "shopping". Go figure?
To je kot, če človek, ki ima internetno povezavo s svetom, ne bi še ničesar po internetu kupil, rezerviral, naročil, si ogledal..
Dodaj temu še mistiko osebnega iskanja, ščepec ezoterične religije.. in imaš [pse]. Aja, pa Jungu dodaj (vsaj) enega govorečega psa..
Tisto, o "nekakšnem razkritju" je pa slaba marketinška poteza (potem, ko so verjetno odpovedale vse ostale).. Ko bereš Jonathana Livingstona galeba ali Iluzije Richarda Bacha ti niso obljubljene nikakršna razodetja razkritja.. ampak vseeno se to zgodi. Zgodba sama te povede in misli v njej to storijo.. če to želiš.
Spet Hollywoodska poteza, kjer humorističnim nadaljevankam dodajo studijsko sintetičen smeh, da veš, kdaj se moraš smejati: če slučajno tega ne veš.
Še kakšno leto dela.. predvsem pa odrezati vse konce zgodb - "rešitve" - po Monty Pythonovkso (kjer se vici praktično nikoli ne "končajo") in morda bi bila lahko dobra knjiga.. tako lahko rečeš samo po britansko: "interesting".
In to tiste sorte "interesting", kjer ne veš ali je to dobro ali slabo.
Knjige in filmi so "dobri", če te pritegnejo in potem spregledaš vse "napake" ter najpomembneje: se lahko vživiš v glavne junake. Mariskdaj se ne moreš.. zaradi motečih detajlov ali oseb, ki se ti ne zdijo stvarne oz. ti niso blizu.
Lahko, da te bo knjiga pritegnila in s tem postala veliko boljša, kot je bila zame..
V Štoparskem vodniku po galaksiji je bil planet zemlja opisan (po več letih novinarskega raziskovanja): "Pretežno nemoteča."
Tu tisti "ne" v dveh besedah občasno bledi.. in se knjiga sprehaja med: pretežno (ne)moteča.. in pretežno moteča..
Ni komentarjev:
Objavite komentar