Ne me quitte pas

Povprečen dan. Malce šaltam po TV, potem po ta malo v šolo. Spet Cristina Ricchie. Moti me že od nekdaj. Na silvestrovo sem ponovno gledal Woodyev »Anything Else«. Tako kot že prvič me je motila. »Nikoli ne boš Diane Keaton« sem si mislil »in tudi Jason Biggs je premalo nervozen za Woodya, čeprav je v American Pie to skoraj dosegel.« Nazadnje, ko je Cristina Ricchie bola dobra v filmu, je bil to Casper.Na prvi dan novega leta, ponovno v službi in kaj je spet med odmorom?
Anything Else.
Tokrat sem ga lahko gledal le prvi del... tistega, ki sem ga prejšnje leto (prejšnji dan) zamudil. Drugi del sem prepustil sodelavcem, ki so se potem krohotali... Crsitina jih ni motila. Med smehom tudi mene ni.
Ta prvi dan sem se tako spraševal, če bo sedaj ves čas tako? Woodyevo?
Že dve leti gledam Anything Else. OK, je bil še Manhatten v decembru in The curse of Jade Scorpio jutri. Ja in toliko, kot Woody ne mara Manhatten, toliko jaz ne maram Cristine.
In sedaj je bila spet tu. Pumkin. Brezvezna »črna komedija«. Črne komedije lahko gledam... brezveznih ne morem. In nisem. Sem pa ujel nek drug kos. Zvočni.
Christina ravno s svojim avtomobilom odhaja.« Končno« sem si mislil, medtem, ko me je pritegnila zvočna kulisa.
»Zveni kot Bjork.« sem pomislil. »Neznana Bjork.« Malce kasneje še »malce mlajša Bjork.« Očitno sem spregledal eno Hiperballado oz. Jogo.
Sedaj sem se moral vračati nazaj na film. Čakal sem odjavne špice. Love and hate relationship. Vedno znova Cristina in potem ta neznani komad Bjork.
Dočakal sem. Ni Bjork.
Emiliana Torrini – If you go away. Avtor pesmi nek J... B...

Internet. Google. Na Myspace ima svojo stran, a tam tega komada ni. Med tem še iščem malce več o sami pevki. Je Italijanka? Najprej kaže nato, da je angležinja. Wikipedia mi naposled razkrije, da vendarje je Bjork oz. iz bjorklanda – islandije :)
You tube. Posnetek je obubne kvalitete, a vsaj nakazuje, kaj je KLIK.
Poslušam. In v skladu z mojim nekdanjim načinom poslušanja glasbe poiščem še tekst pesmi - lyrics. Vedno najprej poslušam skladbo, nato jo poslušam in berem tekst. Vedno je velika razlika med tem, kaj sem dojemal brez teksta in tistim, ko sem tekst bral. Namesto ene pesmi tako dobim dve. Dva različna načina, ki se prebijata do tvoje biti. Tekstovni in glasbeno-fonetični. Razoroži te, četudi nočeš.

Vmes se zavem, da se mi je Emiliana izmuznila že med Hobbiti oz. Gospodarji prstana. OK, Gullum song tudi sedaj ne bi opazil.
A o izmuzljivem, se kmalu pojavijo druga imena. Zastor za zastorom. Kot ovoji čebule, se počasi prebijam do bistva. Cyndie Lauper npr. Potem je tu Nina Simone. Kako sem lahko zgrešil njeno verzijo? Ne me quitte pas. Ino tudi Sting se jo je lotil.
Pogledam še kaj ve Wikipedia: KLIK. In poiščem še njegov glasbeni izvornik. Svet se raztrešči. Iz popolnoma razumnega opravila, sredi čisto lepega dne. Pade atomska bomba. Dobesedno.
Ne me quitte pas.
Paraliziran sem. Neslišno, preko por, preko glasbe in teksta je zlezel vame. Skoraj pol stoletja potem, ko je pesem napisal. Prebil se je skozi zavedno. Prebil skozi obzidja sodobnih mask. Zadel srce in se s svetlobno hitrostjo razlezel po celem telesu. Buuum!
Moj edini delujoči del so oči.. vlažne od solz. Malce zatem se je premaknil prst. In še en... in še en... potem sem lahko poiskal njegov tekst. Tisti majhen del francoščine, ki jo znam je dovolj, da razumem bistvo... a premalo za detajle. Takoj se zavem, da angleški prevod "If you go away" nima veliko skupnega z izvornim tekstom. Je Hollywoodski. Lep, če ne poznaš izvornika... a zanikrno beden proti izvirnemu tekstu:
Ne me quitte pas
Il faut oublier
Tout peut s'oublier
Qui s'enfuit deja
Oublier le temps
Des malentendus
Et le temps perdu
A savoir comment
Oublier ces heures
Qui tuaient parfois
A coups de pourquoi
Le coeur du bonheur
Ne me quitte pas (4 fois)

Moi je t'offrirai
Des perles de pluie
Venues de pays
Où il ne pleut pas
Je creuserai la terre
Jusqu'apres ma mort
Pour couvrir ton corps
D'or et de lumière
Je ferai un domaine
Où l'amour sera roi
Où l'amour sera loi
Où tu seras reine
Ne me quitte pas (4 fois)

Ne me quitte pas
Je t'inventerai
Des mots insensés
Que tu comprendras
Je te parlerai
De ces amants là
Qui ont vu deux fois
Leurs coeurs s'embraser
Je te racont'rai
L'histoire de ce roi
Mort de n'avoir pas
Pu te rencontrer
Ne me quitte pas (4 fois)

On a vu souvent
Rejaillir le feu
De l'ancien volcan

Qu'on croyait trop vieux
Il est paraît-il
Des terres brûlées
Donnant plus de blé
Qu'un meilleur avril
Et quand vient le soir
Pour qu'un ciel flamboie
Le rouge et le noir
Ne s'épousent-ils pas
Ne me quitte pas (4 fois)

Ne me quitte pas
Je ne vais plus pleurer
Je ne vais plus parler
Je me cacherai là
À te regarder
Danser et sourire
Et à 'écouter
Chanter et puis rire
Laisse-moi devenir
L'ombre de ton ombre
L'ombre de ta main
L'ombre de ton chien
Ne me quitte pas (4 fois)

Sicer razni angleški prevodi po internetu pomagajo pri razumevanju detajlov, toda vedno dodajajo besede, ki jih v originalu ni... ali spuščajo druge, ki so pomembne KLIK.
Poskušam najti še slovenskega... in najdem Branka Završana, ki je v lanskem letu širil Jacques Brelovo besedo tudi v slovenščini. CD je naročen. Danes ga dobim. Potem bom videl ali se lotim še lastnega prevoda. Zavedam se, da če želiš to zapeti, ne moreš prevajati enako :)
Potem so tu tisti, na katere je prav tako padla bomba... neposredno in slovenska Kandelin Blog.
Po branju wikipedinih prispevkov o Jacques Brel-u in o sami pesmi, le najdem povezavo:
“Ne me quitte pas” was written after Brel was thrown out of Zizou's (Suzanne Gabriello - his mistress at the time) life after casting shame and sadness upon her. Zizou was pregnant with Brel's child and had an abortion after Brel refused fatherhood.
"If You Go Away" is considered a pop standard and has been recorded by many artists, including Greta Keller, for whom some say McKuen wrote the lyrics.
Razlika med Rod McKuen in Jacques Brel je, če navedbe držijo v globini. Francoski je brutalen in surov... udaren. Angleška različica je nekako izluščila le lepi del. Hoolywoodski – Happy end.

Hitro sem poiskal še fotografije obeh žensk... saj se mi je zdelo, da morata biti neverjetni osebnosti, lepotice, da sta se ta dva moška ustvarila, kar sta za njih. A sta čisto navadni ženski. Nič pravljičnega. Nič Julijinega. Nič usodnega.
Zelo se ne morem strinjati, da je to najboljša ljubezenska pesem vseh časov. Ni. Je pesem za slovo. In v tem ni nič romantičnega. Tako kot ni v Romeo in Juliji. In tudi ne v Ani Karenini, Antoniju in Kleopatri, Aidi, Traviati, Carmen, Tristanu in Isoldi... skupek bolestnih ljudi... ki jih je zahodna družba zmotno povzdignila v »resnično romantično ljubzen.« Verjetno bo Hitler čez nekaj stoletij humanist. Pod isto logiko.
Jacques Brelu je uspelo s svojim tekstom in pesmijo popeljati me na točno isto točko, kot je bil verjetno sam, ko jo je spisal. Septembra enajstega 1959. Ja, september enajsti!
Ground zero.Ne čutim in ne vidim točno tega, kar je on. A sem tam. Ground Zero. In zato je tako brilijanten. Genij. Tako kot Mozartov Requiem... ugrabi te realnemu svetu matematike... in te metafizično prestavi v iracionalno.
Vse skupaj je čudovit prikaz tega, kar sem pisal pred kratkim: svet je JIN in JANG. Ne samo JIN in ne samo JANG. Lepota je včasih tudi v bolečini. Čeprav ne potrebuješ biti ravno mazohist ali sadist, da bi to videl.

Navkljub temu sta mi ostala. Jacques Brel in Emilianina Bjorksko-islandska melahončina verzija... zdaj ju vrtim neprestano... da jo zbijem iz sebe. Klin se s klinom...

Tisti trenutek, ko je padla name... Ne me quitte pas... sem bil prazen. Občutek, kot da nikoli v življenji nisem čutil ničesar. Spomini niso imeli niti za šibko sence moči proti svetlobi vodikove bombe. Kot, da ne bi ničesar doživel, ljubil, čutil... brutalno je bilo nepomembno. Imel sem občutek, kot da nisem še ničsear napisal... in da nikoli ne bom. Vsaj ne s tako malo besedami, toliko povedal... Ko sem se naslednji dan malce zavedel, sem dobil Antonio Salieritis. Vsaj v smislu geldališke igre in filma Amadeus.
Potem sem prebral nekaj svojih stvari... v njegovi glasbeni spremljavi... da sem se malce povzpel nazaj. In se hkrati ustrašil, kaj če sem sam napisal tudi kaj podobnega? Zbombandiral nekoga v preteklosti ali prihodnjosti?
Ta neverjetna žalost... brutalno lepa... a mazohistična, če bi se ji ves čas prpuščal... in predvsem avtocesta v norišnico... in to sem ravno danes zjutraj sanjal. Da sem pobegnil iz norišnice... so bili tudi policaji, so streljali... in so bili še azilanti, ki so se po hribu zakotalili po njih, da sem lahko ušel.
In ostali?
Moji bližnji so mirno nakupovali v IKEA-i.

Tisti dan, ko je padla name... Ne me quitte pas... je vodikovo atomski... a tako kot Hiroshimo... je potrebno na novo postavtiti.
Tako kot pogosto ponovljena laž postane resnica, enako pogosto ponovljena brilijantnost postane povprečna. Čakam, da se zbije iz mene in postanem spet normalen.

Tisti dan, ko je padla name... Ne me quitte pas... je pesem slišala tudi ta mala... osem letna dušica, ki je rekla: »Oči nehaj... ker bom jokala.«
Njej je bilo dovolj, da ni več slišala... jaz se še borim, da splezam ven iz ruševin... :)