Kot non-natvive speaker-ju mi je presunljivo hitro potegnilo: California - fornication = Californication.
Tudi album in pesem Red Hot Chilli Peppers.
Kot rečeno moj alter ego... takšen pravi... verjetno tudi tvoj... samo z nič alkohola, drog in veliko manj seksa. OK, razlika je tudi v tem, da je Hank Moody pisatelj. Zna pisati, z razliko do mene. Je pač razlika ali znaš pisati ali samo rad tipkaš. Tipkati je enostavno... ena tipka za drugo.
A je podobnost nekje drugje... tam v zataknjenosti... v njegovi pisateljski in splošni blokadi. Tam so paralele. Verjetno za vsakega od nas.
David Duchovny sodi v nadaljevanko. Čisto naravno. Gladko. Tako kot je v X-files. Verjame. Rad verjame v nedosegljivo. Išče. Tisto onkraj obzorja. Ni igralca, ki bi ga lahko nadomestil v obeh omenjenih vlogah. Ni nikogar, ki je še lahko tako izgubljen v iskanju... ni nikogar, ki je lahko popolnoma na dnu... v najnižjem nadstropju kleti, a še vedno upa.
In zato je relativno resnično... vse tiste ženske, ki se mu nastavijo na poti... vskočijo, ker si želijo košček tistega upanja... biti vsaj milijoninko sekunde v plamenu njegovega modrega paralelnega sveta... Hočejo ujeti neulovljivo... hočejo udomačiti neukrotljivo... iz volka bi rade imele slinastega kužka, ki jim leze v naročje... in priklicale divjost le kadar se jim zahoče... a samo ostanejo same v stepi... na vedno nov in vedno bolj bizaren način.
Seks kot maščevanje in kot samuničevanje. Uničevanje z nepomembnostjo. Če si slaven, verjetno edini izhod. Kot slehernik si lahko sposodiš vsak minevajoči dan. Pretežno nepomemben. In lahko se v nepomebnosti utapljaš vsak dan. Zato ne potrebuješ odvisnosti... od seksa, drog... ostanejo samo sanje.
Pravijo, da je filmsko... nerealno... da je "toliko žensk". Pa ni. Čisto realno je. Se spomnim.... ko se utapljaš, ti ljudje ponujajo roko za roko... in drugič na zrcaljeno... vsak ima del izgubljenosti, ki bi ga rad ponovno našel... in tretje je potem že omenjeni ogenj paralelno modrega. Idiličnega sveta drugačnega vesolja... tistega tik poleg našega.
Vsemu sicer lahko uideš, v večini dneva in ur... a so potem tu minute in sekunde, ki te potegnejo drugam. Vsak, ki trdi, da v tem svetu ni kdaj popolnoma izgubljen, je lažnjivec... ali vsaj popolnoma nor. Če ne drugače zaradi monotone varnosti in povprečnosti. Zato potem ekstremni športi, izjemni dogodki in čim bolj šokantna "umetnost".
Strahu pred šumečim listjem v gozdu že dolgo več ni. Včasih so bile to zveri... sedaj je samo veter... ali pes, ko ga sprehajaš. Nič adrenalina.
Zato imamo radi cirkus... zato imamo radi živalski vrt.... zato imamo radi arene.. dnevnike, časopise... in knjige.
Zato so naši junaki vedno na robu. Ubogi milijonarji v rumenem tisku, ki živijo ubogo, zmedeno življenje.... ubogi slavni. Tako kot gladiatorji, namesto naš živijo... podoživljajo, tisto, kar je civilizacija že zdavnaj zavila v vato.
In kaskaderje.. se obožuje... gladiatorje tudi... Hanka Moody-a prav tako.
Tudi album in pesem Red Hot Chilli Peppers.
Kot rečeno moj alter ego... takšen pravi... verjetno tudi tvoj... samo z nič alkohola, drog in veliko manj seksa. OK, razlika je tudi v tem, da je Hank Moody pisatelj. Zna pisati, z razliko do mene. Je pač razlika ali znaš pisati ali samo rad tipkaš. Tipkati je enostavno... ena tipka za drugo.
A je podobnost nekje drugje... tam v zataknjenosti... v njegovi pisateljski in splošni blokadi. Tam so paralele. Verjetno za vsakega od nas.
David Duchovny sodi v nadaljevanko. Čisto naravno. Gladko. Tako kot je v X-files. Verjame. Rad verjame v nedosegljivo. Išče. Tisto onkraj obzorja. Ni igralca, ki bi ga lahko nadomestil v obeh omenjenih vlogah. Ni nikogar, ki je še lahko tako izgubljen v iskanju... ni nikogar, ki je lahko popolnoma na dnu... v najnižjem nadstropju kleti, a še vedno upa.
In zato je relativno resnično... vse tiste ženske, ki se mu nastavijo na poti... vskočijo, ker si želijo košček tistega upanja... biti vsaj milijoninko sekunde v plamenu njegovega modrega paralelnega sveta... Hočejo ujeti neulovljivo... hočejo udomačiti neukrotljivo... iz volka bi rade imele slinastega kužka, ki jim leze v naročje... in priklicale divjost le kadar se jim zahoče... a samo ostanejo same v stepi... na vedno nov in vedno bolj bizaren način.
Seks kot maščevanje in kot samuničevanje. Uničevanje z nepomembnostjo. Če si slaven, verjetno edini izhod. Kot slehernik si lahko sposodiš vsak minevajoči dan. Pretežno nepomemben. In lahko se v nepomebnosti utapljaš vsak dan. Zato ne potrebuješ odvisnosti... od seksa, drog... ostanejo samo sanje.
Pravijo, da je filmsko... nerealno... da je "toliko žensk". Pa ni. Čisto realno je. Se spomnim.... ko se utapljaš, ti ljudje ponujajo roko za roko... in drugič na zrcaljeno... vsak ima del izgubljenosti, ki bi ga rad ponovno našel... in tretje je potem že omenjeni ogenj paralelno modrega. Idiličnega sveta drugačnega vesolja... tistega tik poleg našega.
Vsemu sicer lahko uideš, v večini dneva in ur... a so potem tu minute in sekunde, ki te potegnejo drugam. Vsak, ki trdi, da v tem svetu ni kdaj popolnoma izgubljen, je lažnjivec... ali vsaj popolnoma nor. Če ne drugače zaradi monotone varnosti in povprečnosti. Zato potem ekstremni športi, izjemni dogodki in čim bolj šokantna "umetnost".
Strahu pred šumečim listjem v gozdu že dolgo več ni. Včasih so bile to zveri... sedaj je samo veter... ali pes, ko ga sprehajaš. Nič adrenalina.
Zato imamo radi cirkus... zato imamo radi živalski vrt.... zato imamo radi arene.. dnevnike, časopise... in knjige.
Zato so naši junaki vedno na robu. Ubogi milijonarji v rumenem tisku, ki živijo ubogo, zmedeno življenje.... ubogi slavni. Tako kot gladiatorji, namesto naš živijo... podoživljajo, tisto, kar je civilizacija že zdavnaj zavila v vato.
In kaskaderje.. se obožuje... gladiatorje tudi... Hanka Moody-a prav tako.
V ponedeljek bo season finale... američani morajo nehati gledati prav tu. Evropejci morajo gledati še drugo sezono :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar