Ko se zbujaš, si lahko najpametnejši človek. Stvari, ki jih nisi mogel rešiti, so naenkrat rešljive. Stvari, ki jih nisi mogel videti, so naenkrat vidne. V nebo vpijoče pravzaprav. Dva svetova se srečata in nobeden izmed njiju ne prevladuje. Stanje sanj in stanje budnosti. Racio sreča iracio v eni sami skupni točki. Ta je ponavadi misel. Takoj zatem slika in glas.
Imamo več različnih poimenovanj za takšne stvari... V glavnem zato, da bi jih omaloževali. Rečemo, da smo poležavali v postelji. Rečemo, da smo budni sanjali... in tisti bolj znanstveno naravnani, bi rekli, da so to bile nadzorovane sanje. Vse skupaj traja nekaj milisekund, čeprav lahko v ta razpon časa spravimo cel film. Tudi življenje. Čas je pač relativen.
Religiozno navdahnjeni, bi rekli, da so imeli vizijo. Priznati jo sicer ne bi upali čisto zares, ker se ni zgodila v pravem stanju budnosti. Pri tem pa je seveda tudi problem, da bi bila cela panika, če bi se to res zgodilo, ko stojimo na dveh nogah in smo "čisto pri sebi". To se ne da bolje razložiti, kot z že zapisanim stavkom: "Ni problem, če se pogovarjaš z bogom. Problem je, če ti bog odgovori."
Rad verjamem, da so velike glave naše zgodovine prišle do svojih odkritij, ki so nas človeštvo popeljale do kamor so, ravno v takšnem alfa-omega stanju.
To stanje namreč omogoča odmik od družbeno pogojene realnosti. Npr.: vsi okoli tebe in predvsem pomembne veje oblasti (cerkvene in prosvetne) trdijo, da je zemlja ravna. Kar je logično iz naše subjektivne realnosti. Poskušaj postaviti skodelico čaja na žogo! Da je zemlja center vesolja, je bilo tudi splošno znano. Gledano subjektivno je res bilo tako. In nemalo ljudi hodi okoli, ki prav tako verjamejo, da se vesolje vrti ne samo okoli našega planeta, temveč ravno okoli njih. Na stara leta jim je verjetno v uteho filozofska misel: "Ali bo svet obstajal, če mene ne bo? Je svet le posledica mojih sanj in bo izginil skupaj z mojo smrtjo?"
Ok, če je še za kanjček bolj narcisoiden, bo prej rekel: "Za menoj potop!"
Seveda je potem problem, če se pojavi nekdo, ki trdi, da stvari niso tako (ego)centrične. In ko je Galileo rekel: "Eppur si muove!" (kar si je dovolil na delih drugih zgodnjih znanstvenikov, med njimi tudi Kopernika ter svojih lastnih) je bil svet še vedno centričen. Center vesolja.
"Bog ne meče kocke", je rekel Einstein, ko ni bil preveč navdušen, nad hčerko svoje relativnostne teorije, kvantno mehaniko. Ni prenesel, da je lahko nekaj tako nestabilnega in predvsem nepredvidljivega. Do konca življenja se je trudil dokazati, da kvantne mehanike ni. Globoko je verjel, da se da vse stvari predvideti. Izračunati. Da je svet matematičen. Zato je tudi objavil "teorijo o vsem", kjer je hotel vesolje in sploh vse urediti. Bila je polomija in skrušen je čez leto dni priznal, da se je motil.
Niels Bohr, sicer ne tako dober govornik, kot Albert, mu je vseeno dobro odgovoril v enem stavku: "Ne govori bogu, kaj naj počne s kocko."
Njihove teorije, njihov pogled na svet se je rodil v prav takšnem zamaknjenem alfa-omega stanju. Samo dosegli so ga drugače, pri bolj budnem stanju. Zato jim pravimo velikani. Zato jih še vedno občudujemo.
Njihove teorije, čeprav so veliko doprinesle k znanosti in razvoju človeštva, pa so bile seveda zmotne v marsikateri postavki. Podobno kot Newtnovi zakoni, ki sicer delujejo (trenutno) na našem planetu, ne pa tudi po vesolju.
Galileo tako ni vedel, da ne samo, da se zemlja vrti okoli sonca, temveč, da se sonce vrti na robu naše galaksije. Ene izmed nekaj milijard, milijard galaksij.
Trenutno je v življenju teorija strun in super strun, ki nekako potrjuje Einstienovo teorijo vsega, a v primeru, da res drži... je to paradoksno, saj teorijo urejenega, predvidljivega vesolja potrjuje z nestabilno kvantno mehaniko. Veliko Einsteinovo osoraženo vnukinjo. Osnovni elementi superstrun izvirajo namreč prav iz kvantne fizike.
Če bi seveda stopil do Einsteina, Bohra, Steven Hawkinsa... in jim "pojasnil", da se pravzaprav vse da izračunati že s staro okultno grško astrologijo na podlagi 12 astroloških znamenj (čeprav je ozvedij 13, so prekleto zamaknjena na trenutno veljavne datume ter z južne poloble absolutno niso vidne)... bi jim v hipu skurilo možgane.
Puf!
K sreči nisem njihovega kalibra in me glava smo peče. Dobim kar budistično tretje oko od same alergije. Kar je seveda spet paradoksalno. Tretje oko, tisti radar, je pač spet mističen in čisto nič realno mehansko fizičen. Bolj kvantno mehaničen.
Torej v tistem trenutku, med dvema svetovoma (ali verjetno celo več svetov), sem imel to vizijo. Vizijo besed, občutkov in slik. Pogovarjal sem se z bogom in mi je odgovoril. In ja, to je problem.
Gre za manjkajoči delček. Missing puzzle. Spregledan. K sreči dokaj relanega problema in ne sodi ravno k teoriji super strun, ker bi mi procesor preobremenilo. Gre sicer za eno samo besedo, iz katere se potem kot kaleidoskop razlije celoten svet barv, vzorcev in manjkajočih puzzle delčkov. Beseda, začetna beseda je: revščina.
OK nismo bili revni v smislu tretjega sveta (vidiš tudi na istem planetu imamo različne svetove), a vseeno revni. Najbližji prijatelji so bili prav tako revni v otroštvu. V materialnem in finančnem smislu. S tistimi, ki so bili premožni nismo nikoli imeli res poglobljenega razumevanja. Recimo Miha ali Boris. Bili so premožni in teh izkušenj v življenju niso imeli. Zato si ne moreš biti tako enak. Si prijatelj, a v tem pogledu nepovezan. Tako kot mi lažje razumemo vzhodnega nemca, kot ga kdajkoli lahko zahodni nemec. Socialistične korenine napram svetu preobilja.
Iz tega aspekta bi morala biti pravzaprav dobro povezana (v mojih prvih dveh razmerjih). Oba izhajajoča iz družine z materjo samohranilko. Nekje bolj proti robu družbe, ne pa čisto njenega roba, za katerega je potrebno še marsikaj slabega (in ne zgolj finančna šibkost).
Ne vem, kako je, če je nasilje v družini. Ne vem, kako je pri odvisnostih od omamnih substanc... Tako kot premožni, ne vedo, kaj je pomanjkanje. Kaj pomeni to, da zadnje dneve v mesecu nimaš več izbire kaj jesti... da nisi oblečen po zadnji modi in da imaš majhen repertoar oblačil...
Otroški strahovi nemalokrat ostanejo. Recimo strah pred temo. OK, po svoji hiši, po svoji kleti se premikaš BP... a vseeno s kančkom adrenalina. Nočno potapljanje v morju te še kako ozavesti tega starega strahu!
Strah je torej tam. Strah pred revščino prav tako. Čeprav paradoksalno revščine, kot otrok nisem nikoli čisto zares občutil kot nekaj slabega. Slabo je postalo, ko se je začelo pehati za materialnim in je izginilo vse ostalo, najpomembnejše: družina. Materialno sem vedno nadoknadil s svojim lastnim svetom... kar mi je lahko v ponos. S tem sem lahko razvil neodvisnost od družbenih predstav o svetu.
Ne mislim, da je svet raven.
Ne mislim, da moram vse kupiti.
Med tema dvema stavkoma je sicer 400 let razlike, a sta v osnovi istega vira. Preddefinirana družbena vzgoja. Če pogledam hčer ima sicer močno razviti domišljijski svet, a je materializem in posedovanje tako močno vklinjen v njeno bit... da, če ga izdereš, bo izkrvavela. V solzah.
Gre za transfer superegoizma in duhovnega na materialno. Kompenzacija, da ni več edini otrok v družini. Ne more videti in razumeti, da se ji stvari samo kopičijo... da se preprosto ne more igrati z vsemi temi igračami. Če bi se z vsako igrala le en dan, ima pred seboj nekaj let igre!
Zato imamo luksuz. Nekaj k čemur koprnijo milijarde ljudi v vseh treh svetovih našega planeta. Razlika je le to, kaj luksuz naj bi bil. Za tretji svet je to, tisto, kar imajo v drugem.. in v drugem to, kar imajo v prvem. Hrano na vsakem vogalu, lakota je neznan oz. nekaj minutni pojem. Nekaterim je luksuz že to, da ga vzdržuje starejša ženka iz prvega sveta (City folks: stara angležinja je poročila mladega turka).
Zame so to gadgeti, design in arhitektura. Bang and Olufsen, ki bi si ga lahko kupil... a bi ga potem pozabil tako, kot tone hčerinih igrač... ki sicer niso pozabljene, a jih fizično ne more uporabljati.
In potem so tu hiše, ki jih rišem in oblikujem že od srednje šole naprej. Najraje med tem, ko me ljubljena boža po hrbtu... takrat se mi v glavi odvrti celoten CAD/CAM proces v suped HD definision. Skuaj z detajli, načrti, prerezi, fasadami, opremo, barvami... Grand Designs v internem kinu lastnega univerzuma.
Stvari morajo vedno biti nedostopne. Sam si jih moraš narediti. Zato je pomembno, da si tudi v razmerju, vljudno zamaknjen. Odosoten. Nedostopen. Večno dostopen postaneš dolgočasen. Neuporaben, preveč odvečen.
In tako kot si ne kupim B&O, tako tudi nisem vedno dostopen... ali si naredim partnerja nedostopnega.
Pametne žene pustijo, da jih možje večno osvajajo. To moraš imeti v sebi. Neko vrsto stabilnosti. Da zmoreš plesati. Enkrat se približuješ, drugiš odmikaš. Plesni koraki. In ja, tudi vsesti se je potrebno za mizo. Spiti kaj tekočine.
Če tega ne znaš, reagiraš tako kot osemletni otrok. Hočeš vedno novo igračo, namesto, da obstoječim daješ vedno nove vloge. Tu so brilijantne prav Lego kocke, ki tudi fizično lahko prevzemajo različne oblike in vloge. Battlestar Galactica? Ni bilo problema, sestavili smo jo, skupaj z lovci.
Sedaj lahko kupiš že vse v kitu. Star Wars, Indiana Jones...
Namesto osnovnega paketa, domišljije in ustvarjalnosti... si lahko vsako željo kupiš.
Če si reven, ne moreš. Nimaš nič od tega.
Ljudje kupujejo... in ljudje menjajo. Ujeti so v strah pred revščino. Strah pred tem, da bi morali misliti. Kupiš to kar letos moraš in sediš pred televizorjem, da se ti duša zamakne in prejmeš še nekaj novih navodil, kaj moraš kupiti.
Zato ne čudi odstotek ljudi, ki zamenjajo stvari. Kupujejo preko svojih zmožnosti. Da se lahko za nekaj trenutkov odmaknejo pred strahom revščine in zapuščenosti. Saj je ne dobiti igračo enako zapuščensti. Ljubezen je enaka kupljenemu.
In če se že zgodi ljubezen, potem je čez čas potrebno najti novo. "Avanturo". Kupiš si nove sanje, ker nisi več zadovoljen s staro igračo.
Rad bi moj otroški svet podaril hčeri... vedno sem sicer bil vesel igrač... a niso bile nujno potrebne za moj obstoj, tako kot je trenutno pri njej. A ji tega ne morem. Čeprav se sicer upiram sodobnemu svetu. Sem postal že dolgo tega njegov jetnik. Pred njenim rojstvom. Iluzije paralelnih svetov. Lastnih in tujih so me že zdavnaj iztrgale iz nedolžno čistega sveta.
Materialno in posedujoče je tako kruto poseglo v moj svet... da mi je sedaj kar nekako všeč, da je recesija tu. Nekaj, kar nas bi iz navzven obrnilo nazaj noter.
Upam.
Upam zate, za vas, za naše potomce in zame.
Imamo več različnih poimenovanj za takšne stvari... V glavnem zato, da bi jih omaloževali. Rečemo, da smo poležavali v postelji. Rečemo, da smo budni sanjali... in tisti bolj znanstveno naravnani, bi rekli, da so to bile nadzorovane sanje. Vse skupaj traja nekaj milisekund, čeprav lahko v ta razpon časa spravimo cel film. Tudi življenje. Čas je pač relativen.
Religiozno navdahnjeni, bi rekli, da so imeli vizijo. Priznati jo sicer ne bi upali čisto zares, ker se ni zgodila v pravem stanju budnosti. Pri tem pa je seveda tudi problem, da bi bila cela panika, če bi se to res zgodilo, ko stojimo na dveh nogah in smo "čisto pri sebi". To se ne da bolje razložiti, kot z že zapisanim stavkom: "Ni problem, če se pogovarjaš z bogom. Problem je, če ti bog odgovori."
Rad verjamem, da so velike glave naše zgodovine prišle do svojih odkritij, ki so nas človeštvo popeljale do kamor so, ravno v takšnem alfa-omega stanju.
To stanje namreč omogoča odmik od družbeno pogojene realnosti. Npr.: vsi okoli tebe in predvsem pomembne veje oblasti (cerkvene in prosvetne) trdijo, da je zemlja ravna. Kar je logično iz naše subjektivne realnosti. Poskušaj postaviti skodelico čaja na žogo! Da je zemlja center vesolja, je bilo tudi splošno znano. Gledano subjektivno je res bilo tako. In nemalo ljudi hodi okoli, ki prav tako verjamejo, da se vesolje vrti ne samo okoli našega planeta, temveč ravno okoli njih. Na stara leta jim je verjetno v uteho filozofska misel: "Ali bo svet obstajal, če mene ne bo? Je svet le posledica mojih sanj in bo izginil skupaj z mojo smrtjo?"
Ok, če je še za kanjček bolj narcisoiden, bo prej rekel: "Za menoj potop!"
Seveda je potem problem, če se pojavi nekdo, ki trdi, da stvari niso tako (ego)centrične. In ko je Galileo rekel: "Eppur si muove!" (kar si je dovolil na delih drugih zgodnjih znanstvenikov, med njimi tudi Kopernika ter svojih lastnih) je bil svet še vedno centričen. Center vesolja.
"Bog ne meče kocke", je rekel Einstein, ko ni bil preveč navdušen, nad hčerko svoje relativnostne teorije, kvantno mehaniko. Ni prenesel, da je lahko nekaj tako nestabilnega in predvsem nepredvidljivega. Do konca življenja se je trudil dokazati, da kvantne mehanike ni. Globoko je verjel, da se da vse stvari predvideti. Izračunati. Da je svet matematičen. Zato je tudi objavil "teorijo o vsem", kjer je hotel vesolje in sploh vse urediti. Bila je polomija in skrušen je čez leto dni priznal, da se je motil.
Niels Bohr, sicer ne tako dober govornik, kot Albert, mu je vseeno dobro odgovoril v enem stavku: "Ne govori bogu, kaj naj počne s kocko."
Njihove teorije, njihov pogled na svet se je rodil v prav takšnem zamaknjenem alfa-omega stanju. Samo dosegli so ga drugače, pri bolj budnem stanju. Zato jim pravimo velikani. Zato jih še vedno občudujemo.
Njihove teorije, čeprav so veliko doprinesle k znanosti in razvoju človeštva, pa so bile seveda zmotne v marsikateri postavki. Podobno kot Newtnovi zakoni, ki sicer delujejo (trenutno) na našem planetu, ne pa tudi po vesolju.
Galileo tako ni vedel, da ne samo, da se zemlja vrti okoli sonca, temveč, da se sonce vrti na robu naše galaksije. Ene izmed nekaj milijard, milijard galaksij.
Trenutno je v življenju teorija strun in super strun, ki nekako potrjuje Einstienovo teorijo vsega, a v primeru, da res drži... je to paradoksno, saj teorijo urejenega, predvidljivega vesolja potrjuje z nestabilno kvantno mehaniko. Veliko Einsteinovo osoraženo vnukinjo. Osnovni elementi superstrun izvirajo namreč prav iz kvantne fizike.
Če bi seveda stopil do Einsteina, Bohra, Steven Hawkinsa... in jim "pojasnil", da se pravzaprav vse da izračunati že s staro okultno grško astrologijo na podlagi 12 astroloških znamenj (čeprav je ozvedij 13, so prekleto zamaknjena na trenutno veljavne datume ter z južne poloble absolutno niso vidne)... bi jim v hipu skurilo možgane.
Puf!
K sreči nisem njihovega kalibra in me glava smo peče. Dobim kar budistično tretje oko od same alergije. Kar je seveda spet paradoksalno. Tretje oko, tisti radar, je pač spet mističen in čisto nič realno mehansko fizičen. Bolj kvantno mehaničen.
Torej v tistem trenutku, med dvema svetovoma (ali verjetno celo več svetov), sem imel to vizijo. Vizijo besed, občutkov in slik. Pogovarjal sem se z bogom in mi je odgovoril. In ja, to je problem.
Gre za manjkajoči delček. Missing puzzle. Spregledan. K sreči dokaj relanega problema in ne sodi ravno k teoriji super strun, ker bi mi procesor preobremenilo. Gre sicer za eno samo besedo, iz katere se potem kot kaleidoskop razlije celoten svet barv, vzorcev in manjkajočih puzzle delčkov. Beseda, začetna beseda je: revščina.
OK nismo bili revni v smislu tretjega sveta (vidiš tudi na istem planetu imamo različne svetove), a vseeno revni. Najbližji prijatelji so bili prav tako revni v otroštvu. V materialnem in finančnem smislu. S tistimi, ki so bili premožni nismo nikoli imeli res poglobljenega razumevanja. Recimo Miha ali Boris. Bili so premožni in teh izkušenj v življenju niso imeli. Zato si ne moreš biti tako enak. Si prijatelj, a v tem pogledu nepovezan. Tako kot mi lažje razumemo vzhodnega nemca, kot ga kdajkoli lahko zahodni nemec. Socialistične korenine napram svetu preobilja.
Iz tega aspekta bi morala biti pravzaprav dobro povezana (v mojih prvih dveh razmerjih). Oba izhajajoča iz družine z materjo samohranilko. Nekje bolj proti robu družbe, ne pa čisto njenega roba, za katerega je potrebno še marsikaj slabega (in ne zgolj finančna šibkost).
Ne vem, kako je, če je nasilje v družini. Ne vem, kako je pri odvisnostih od omamnih substanc... Tako kot premožni, ne vedo, kaj je pomanjkanje. Kaj pomeni to, da zadnje dneve v mesecu nimaš več izbire kaj jesti... da nisi oblečen po zadnji modi in da imaš majhen repertoar oblačil...
Otroški strahovi nemalokrat ostanejo. Recimo strah pred temo. OK, po svoji hiši, po svoji kleti se premikaš BP... a vseeno s kančkom adrenalina. Nočno potapljanje v morju te še kako ozavesti tega starega strahu!
Strah je torej tam. Strah pred revščino prav tako. Čeprav paradoksalno revščine, kot otrok nisem nikoli čisto zares občutil kot nekaj slabega. Slabo je postalo, ko se je začelo pehati za materialnim in je izginilo vse ostalo, najpomembnejše: družina. Materialno sem vedno nadoknadil s svojim lastnim svetom... kar mi je lahko v ponos. S tem sem lahko razvil neodvisnost od družbenih predstav o svetu.
Ne mislim, da je svet raven.
Ne mislim, da moram vse kupiti.
Med tema dvema stavkoma je sicer 400 let razlike, a sta v osnovi istega vira. Preddefinirana družbena vzgoja. Če pogledam hčer ima sicer močno razviti domišljijski svet, a je materializem in posedovanje tako močno vklinjen v njeno bit... da, če ga izdereš, bo izkrvavela. V solzah.
Gre za transfer superegoizma in duhovnega na materialno. Kompenzacija, da ni več edini otrok v družini. Ne more videti in razumeti, da se ji stvari samo kopičijo... da se preprosto ne more igrati z vsemi temi igračami. Če bi se z vsako igrala le en dan, ima pred seboj nekaj let igre!
Zato imamo luksuz. Nekaj k čemur koprnijo milijarde ljudi v vseh treh svetovih našega planeta. Razlika je le to, kaj luksuz naj bi bil. Za tretji svet je to, tisto, kar imajo v drugem.. in v drugem to, kar imajo v prvem. Hrano na vsakem vogalu, lakota je neznan oz. nekaj minutni pojem. Nekaterim je luksuz že to, da ga vzdržuje starejša ženka iz prvega sveta (City folks: stara angležinja je poročila mladega turka).
Zame so to gadgeti, design in arhitektura. Bang and Olufsen, ki bi si ga lahko kupil... a bi ga potem pozabil tako, kot tone hčerinih igrač... ki sicer niso pozabljene, a jih fizično ne more uporabljati.
In potem so tu hiše, ki jih rišem in oblikujem že od srednje šole naprej. Najraje med tem, ko me ljubljena boža po hrbtu... takrat se mi v glavi odvrti celoten CAD/CAM proces v suped HD definision. Skuaj z detajli, načrti, prerezi, fasadami, opremo, barvami... Grand Designs v internem kinu lastnega univerzuma.
Stvari morajo vedno biti nedostopne. Sam si jih moraš narediti. Zato je pomembno, da si tudi v razmerju, vljudno zamaknjen. Odosoten. Nedostopen. Večno dostopen postaneš dolgočasen. Neuporaben, preveč odvečen.
In tako kot si ne kupim B&O, tako tudi nisem vedno dostopen... ali si naredim partnerja nedostopnega.
Pametne žene pustijo, da jih možje večno osvajajo. To moraš imeti v sebi. Neko vrsto stabilnosti. Da zmoreš plesati. Enkrat se približuješ, drugiš odmikaš. Plesni koraki. In ja, tudi vsesti se je potrebno za mizo. Spiti kaj tekočine.
Če tega ne znaš, reagiraš tako kot osemletni otrok. Hočeš vedno novo igračo, namesto, da obstoječim daješ vedno nove vloge. Tu so brilijantne prav Lego kocke, ki tudi fizično lahko prevzemajo različne oblike in vloge. Battlestar Galactica? Ni bilo problema, sestavili smo jo, skupaj z lovci.
Sedaj lahko kupiš že vse v kitu. Star Wars, Indiana Jones...
Namesto osnovnega paketa, domišljije in ustvarjalnosti... si lahko vsako željo kupiš.
Če si reven, ne moreš. Nimaš nič od tega.
Ljudje kupujejo... in ljudje menjajo. Ujeti so v strah pred revščino. Strah pred tem, da bi morali misliti. Kupiš to kar letos moraš in sediš pred televizorjem, da se ti duša zamakne in prejmeš še nekaj novih navodil, kaj moraš kupiti.
Zato ne čudi odstotek ljudi, ki zamenjajo stvari. Kupujejo preko svojih zmožnosti. Da se lahko za nekaj trenutkov odmaknejo pred strahom revščine in zapuščenosti. Saj je ne dobiti igračo enako zapuščensti. Ljubezen je enaka kupljenemu.
In če se že zgodi ljubezen, potem je čez čas potrebno najti novo. "Avanturo". Kupiš si nove sanje, ker nisi več zadovoljen s staro igračo.
Rad bi moj otroški svet podaril hčeri... vedno sem sicer bil vesel igrač... a niso bile nujno potrebne za moj obstoj, tako kot je trenutno pri njej. A ji tega ne morem. Čeprav se sicer upiram sodobnemu svetu. Sem postal že dolgo tega njegov jetnik. Pred njenim rojstvom. Iluzije paralelnih svetov. Lastnih in tujih so me že zdavnaj iztrgale iz nedolžno čistega sveta.
Materialno in posedujoče je tako kruto poseglo v moj svet... da mi je sedaj kar nekako všeč, da je recesija tu. Nekaj, kar nas bi iz navzven obrnilo nazaj noter.
Upam.
Upam zate, za vas, za naše potomce in zame.
Čim več jutranjih razodetij, vsem skupaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar