Tvoj svet

Ne morem priti več v tvoj svet. Tvoj svet so dotiki na vsakih 30 minut. Točno pol ure. Tvoj svet so besede, ki jih je potrebno izreči. Tako kot točimo gorivo v avtomobile, da se kotalijo naprej. V tvojem svetu je potrebno vedno znova izreči: "Ljubim te." Na vsakih 86400 minut vsaj enkrat. Drugače se ti srce ustavi, kot mrzla pločevina na parkirišču pred shoping centrom objeta v pišu zime. Industrijski proizvod, ki potrebuje standardno gorivo. Kjerkoli se ga že dobi. Kdorkoli ga že nudi. Enkrat tedensko se polni tank. Pika.

Civilizacija je že zdavnaj ujela srca ljudi v pločevinasto past. Redno servisiranje, redno vzdrževanje, redno pranje… spisek stvari iz bližnjic psihologije in sociologije, ki tako izvirajo iz Dr. romanov. Brez tega pločevinko ne dela.
Moje besede nikoli niso bile prave. Kot kresničke v bencinskem tanku, kjer si hrepenela po standardnem civilizacijskem gorivu: bencinu. Hotela si, da tvoj avto teče tako, kot sosedin in se blešči tako, kot sosedov. Niti za trenutek nisi pogledala, kaj potem prihaja iz izpušnih cevi. Za zaprtimi vrati garaže, ob vklopljenem motorju, je tisto najino skupno bitje preminulo. Se zadušilo. Takrat, ko sem bil daleč stran, da lahko bi odprl vrata ali izklopil motor.

Moj svet nikoli ni bil dovolj dober. Dovolj močan. Vse zvezde na nebu izginejo v soju mestnih luči. A so te luči veliko šibkejše. Varljive. Zvezde na nebu so milijardo in milijardo krat močnejše. A tega nisi videla. Kot veščo te je zaslepila svetilka na reklami ob cesti.
Moj svet besed in čustev zate ne obstaja. Je predaleč, da bi ga lahko videla ob hrupu na cesti. Moj svet šepetane poezije ni bil dovolj mamljiv. Moji nežni dotiki niso obstajali, ker jih niso videle sosede, niso ga videli prijatelji… ni hotel v sij odrskih luči. Ves svet je oder. In tvoje življenje je takšno že od nekdaj. Kar ni na odru, ne obstaja. Scenarijev zate ni. Ker so zapisani. So le gledališke igre, oz. igralci, ker so tam. Prevzeta od igralca, ki le ponavlja besede, ki jih je dejansko oživel pisec. Tvoj svet je na dotik. Tvoj svet je le pred nosom. Tvoj svet je le na obrazu. Tvoj svet je v kitari, ne kitaristu. Tvoj svet je v noti, ne komponistu.
Nikoli ne zleze pod maske ljudi okoli tebe. Nikoli ne predre pudra igralcev.
Ko si spala in sem te gledal pred seboj… tega ni bilo. Ko sem ti prelival doživeto v besede... tega ni bilo. Ko sem ti pošiljal košček za koščkom svojega sveta… tega ni bilo.

A je vmes zrasel kanjon, med tremi pikicami in "tega ni bilo".Prepad med svetovoma je postal prevelik. Izpušne pline naravnost obožuješ, jaz jih sovražim. Ljubiš hrup velemest in sij luči, medtem, ko mene vleče na osamljene jase sredi noči. Želiš biti v čredi z najmočnejšim zvoncem… jaz v neskončni stepi. Tih.
V tvoj svet ne morem več vstopiti. In ti mojega vidiš več ne. Hočeš, da je takšen, kot ves ostali svet.

Raje poln tank, kot kresničke na travniku.