Govorijo nemško. Seveda, saj je PRO7. Starejša ženska posluša naslonjena na konice svojih prstov leve roke. Vmes med njimi se prepleta pisalo. Zadaj so žive oranžne stene in IKEA-ine omare. Tistega šundra, ki se počasi oblikuje v človeški govor, se niti ne poglobim. S svojimi očmi lovim napis na desnem spodnjem robu ekrana. Z modrimi črkami je nekaj napisano. Očala so nekje v nahrbtniku, tam so ostala še iz nočne izmene. Hec, če pogledam takole izpod obrvi, torej krepko nagnem glavo navzdol in izostrim pogled, kot kak hudoben stari volk lahko preberem: "Beraterin". Tisto ostalo zgoraj ostaja packa in se presedem za kakšnih pet centimetrov proti televizorju... "Die Jung..." je ostalo.
"Čakaj, čakaj... kako to? Svetovalka? Za mlade?" pomislim in potem kakofonija glasov preoblikuje v razumljive glasove, besede in stavke. Kaže mlado dekle, vso rdečo v glavo (Beti se lahko skrije), ki se razburja. Najprej sem dojel njen izraz potem besede.
Pritožuje se nad svojim fantom. Ne morem mu reči, da je partner, saj sta skupaj šele 3 mesece.
"Čaki, čaki... kako? Tri mesece in morata že k svetovalki? A je to že malce nor svet ali kako? Hmm... no, sicer so svetovalci OK..." in jo gledam naprej, kako se razburja. Vsa je iz sebe.
"Ne maram svetovalke." se naenkrat odločim "kako lahko služi tako zgodaj in pri tako mladih ljudeh?"
Potem poslušam bolj podrobno... ob enomesečnici je svojemu fantu kupila drag pulover. On ji je podaril 'navadne' štrikce... Tu se oglasi on, ki pove, da to niso vrvice, temveč zapestnica, ki jo je spletel zanjo iz raznobarvnih vrvic...
"To je lepo, da si sam to naredil." se mirno oglasi svetovalka v razburjanje mlade dame, ki postaja vedno bolj zaripla v obraz. Seveda je dekle popolnoma preslišalo svetovalko... jaz je nisem in že sem imel drugo misel:
Možgani mi v hipu preskočijo na oddajo izpred parih dni, ko so ne neki prav tako nemški satelitski televizijski postaji primerjali spalnice vzhodnih Nemcev in West-ijev. Moral sem se strinjati s komentatorjem: spalnice vzhodnih Nemcev so bile osebne, vedno je bilo tam občutiti osebno noto: fotografije ljudi, otrok, prijateljev... rastline... blazine... kaj ročno izdelanega...
Zahodne so bile linijsko korektne... 'designer edition', nesramno drage in prazne... fotografije, če je že kakšna, je od kakega znanega fotografa. Kot, da si poskušajo zahodnjaki kupiti srce, dušo. Vse mora biti lepo, funkcionalno... drago.
Potem spet preskočim nazaj k svetovalki. Tam se mladenka razburja, da si je njen fant tudi srajco naredil sam, hlače in celo čevlje, ki so predelani babičini... Med tem je preslišala svetovalko, ki je spet povedala, da se ji zdi lepo, da je zapestnico naredil sam. Sedaj je naštevala, kaj vse je naredil sam.
Svetovalki je bilo to še bolj všeč.
Mlada dama, ki še hodi v šolo in stanuje pri bogatih starših, ki jo razvajajo, je ugotovila, da svetovalka ni njena sošolka, zato je spremenila temo... vse je tako poceni, vedno varčuje do maksimuma... Potem so prišle na plan zgodbe...
O tem, kako je prvič prišla k njemu in je bilo vse osvetljeno s svečami... zdelo se ji je romantično... dokler ni izvedela, da to počne vsak dan, ker varčuje z elektriko.
Ko sta pri mesarju naročala za skupno večerjo je vedno spraševal, če imajo kakšne koščke... tako, da so vsi ostali v vrsti zadaj izbuljili oči...
Ko je dobil od njenega prijatelja v dar star računalnik, ga je na vozičku peljal po mestu do doma... v dežju... in to kar precej daleč.
Poskušal se je braniti, a je zmagoval le v tem, da je bil še bolj rdeč od nje. Iz nje pa so samo bruhali podatki...
In svetovalka ju je zaustavila z vprašanjem... kako sta se lahko tako različna človeka našla... Ob tem se je mladenki malce zasvetilo v očeh, a samo za kratek čas in potem je spet besnela naprej... o vsem ekstremnem varčevanju. On ni prišel do besede.
In nekako sem razumel obe strani, a še bolj se mi je zdelo zanimivo, da nihče ne pove bistva, kaj mu določena stvar pomeni... zakaj mu je to, kar počne, pomembno?
Na moje začudenje je on prvi spregovoril... ima mamo, ki po katalogih in TV kanalih naroča vsemogoče stvari, pohištvo, obleke, stvari, ki se jih nikoli ne uporablja... in to njeno pretirano kupovanje, je uničevalo tako finančno kot siceršnje stanje v družini... zato se boji, da se bo zgodba ponovila...
Ona je še vedno bila pri svojih starših in pri tem, kaj vse ji kupujejo... A je situacija takšna, da je tudi dragi pulover, ki mu ga je kupila, pravzaprav kupila njena družina. Sama namreč hodi v šolo. On dela v bolnišnici.
Ona je še naprej besedno skakala po njem in nekako sem upal, da se bo tudi iz nje izluščilo, zakaj mu to početje tako zameri... še posebej, potem, ko je svetovalka ponovno vprašala, kaj imata človeka navajena na tako različne standarde skupnega...
Potem se je snelo še njemu... začel je govoriti o njej, kako sta se odločala za kino in sta izbrala "Pirates of the Carribean", zaradi Johny Deep-a in njegovih dolgih las... tri dni je govorila samo o Deep-u in dolgih laseh... in ob teh dolgih laseh mu je vse skupaj ušlo... se zvilo v nepričakovano smer... naenkrat je svetovalki tarnal, da mu zmanjkuje las in da bo kmalu plešast... v bolnici, kjer dela se je že pozanimal za operacijo, pravzaprav za transplatacijo... vmes je vsake toliko časa njo obtožil obsesije do dolgih las pri moških... Vmes se je oglasila njegova punca, ki je trdila, da ima rada njega, zaradi njegove notranjosti in ne tega, če bo morda imel plešo...
"Hej, hej... kakšna notranjost, če si malo prej govorila, kako ti gredo na živce njegove na roko narejene srajce, obleke in obutev..." sem pomislil... in potem je on nadaljeval:
"Sem šele 24 let star in pleša se mi že dela..." je čisto preslišal on in si dvigoval lase na čelu, da bi se videlo, kako se mu tistih par milimetrov 'zajeda' v čelo...
"You lost it... " sem pomislil in razmišljal, zakaj se ona ne prebije do čisto enostavnega stavka: "Da se počuti ceneno ob njem, če v vsem tako ekstremno varčuje, ko bi ona vendar morala biti njegova najbolj dragocena stvar..." in takrat sem malce izgubil nit... in sem ravno še ujel svetovalko, ki je že govorila, da bi bilo morda bolje, da denar, ki ga želi nameniti za transplatacijo las raje nameni za njun skupni čas... da se bosta oba počutila vredna...
"Da je ona pomembnejša od njegovih las " sem se nasmehnil in da ni potrebno dragih daril za ljudi, ki jih ljubiš... to je skoraj brezpredmetno... nekako puhlo in prazno..." in potem sem bil spet drugje... v drugem časovnem obdobju... tam, ko sem pridobival naklonjenost ljubljenih oseb...
Se spomnim... moje premikanje na tem delu je bilo vedno lastna izdelava... v glavnem glasba in besede... pisma, pesmice... posneta kaseta z različno glasbo... tisto, ki mi je pomenila veliko... izdelava ovitka, oblikovanje črk in fotografij... drugič samo dve češnji prilepljeni na pismo, tretjič samo kamenček, ki sem ga pobral s tal... ravno v trenutku, ko sem pomislil nanjo... vse je bilo 'poceni'... skoraj zastonj... stvar trenutnega navdiha in povezav misli in hrepenenja po človeku, ki mu je bilo vse skupaj namenjeno... in se spomnim točno kako sedim za pultom svoje sobe, ko sem ustvarjal misli, besede in dodajal stvari... včasih le PEZ ali navaden Casali rum kokos bonbon... vedno sem jih nekako osmislil... nikoli ni bilo draguljev, zlata... nikoli rož, ki so se mi zdele tako 'standardne'.... kako naj dam rože, če mi je človek, ki ga ljubim vse... kako naj mu dam rože, ki so nekako klasične... kupljene... na nek način s tem srčno plastične... zato sem raje šel za svojim navdihom, ki je izključeval vse tisto, kar se mi je zdelo, kapitalistično, zahodno in gnilo... komunistično sem videno navezal na misli in občutke, ki sem jih tisti dan občutil in mislil v času, ko je ni bilo poleg... spomnim se... kako sem si rekel, da ji moram vsak dan prinesti nekaj... vsak dan... saj tako tudi je... vsak dan, vsako uro, ko je ni mislim nanjo... in potem se stvari same povezujejo v celoto, v pesmi... v stavek... v listek... ni težko... saj vedno je tako... saj le tako lahko bije moje srce.. vedno mislil nanjo.. vsakič sem pomislil... vzdignil jesenski list s tal in iz mene so drvele besede... tiste iste, ki sem jih potem šepetal na njeno uho, ko sem jo objemal od zadaj in držal oči zaprte, da ni vedela, kaj ji prinašam... deklamiral sem... zgodbice, pravljice, romane in pesmi... iz mene... čisto enostavno... drvele so iz mene.. kot podzemna reke, ki pokuka na plano na kraškem svetu... silno... silovito, srčno... vedno mi je orosila dlani s svojimi solzami in moje srce je citiralo naprej... besede so drsele, čeprav sva midva stala... na miru... na videz... v resnici sva bila v svetu mojih besed in njenih vzdihov... tisto tresoče dihanje, ki se komaj upira moči občutenega... kot val na morju, kot vdih in izdih... počasi, do vsakega koščka telesa... in bilo je minljivo.. nikoli zapisano... in tisti listek, ki ga je takrat držala v rokah... se je zdavnaj spremenil v prah... ni ga več.. tako kot ni besed... ni nobenega dokaza... le spomin, če se ga želiš spomniti... a to mi ni bilo pomembno, tako kot ni severno ameriškem Indijancem, ki rišejo s peskom in ko končajo jo s potezo roke zbrišejo... pravijo, da je slika, ki bi morala priti na svet prišla in ni več razloga, da bi obstajala... tako sem tudi sam dajal sebe v trenutku, ki je bil pred menoj in nobenemu naprej, le tistemu... vse je prišlo iz mene... enostavno, lahkotno... ni bilo težko...
in potem... potem se je nekega dne ustavilo... kje ne vem... verjetno na podobno rdečem obrazu mladenke.
In zdaj? Zdaj samo kupujem draga darila... Zadnja predstava "Cats"- v Londonu (po 20 letih predvajanja).... HP-jev prenosni računalnik...
Toda traja... prej je minilo vse tako kot šepet vetra... besede v solzah sreče... že davno v morju... Sedaj vse traja... se drži... ker sem kupil, ker sem standarden, ker se lahko vidi...
Ja, izgubil sem srce in dušo... sem 'Westi..'. denar... denar... design... design.
Ni komentarjev:
Objavite komentar