Številke niso pomembne. Nikoli ne bi smele biti. A je zahodnemu peklu pogojenost dala prav številke, kot najvišjo obliko mučenja.
Koliko je ura?
Kolikšen IQ imaš?
Kako visoko plačo imaš?
Kdaj si se rodil?
Koliko si težak?
Kako visok si?
Tvoj body-mass inedx?
Nismo več ljudje. Smo le številke.
Najboljši prijatelj? GSM toliko in toliko, spominsko mesto 21 mobilnega telefona. Najboljši prijatelj? Da. Številka ena.
Dober prijatelj? Da. Številka dve in tri... tam do 20. Potem se začnejo znanci, sodelavci... številke.
Najboljši prijatelj? GSM toliko in toliko, spominsko mesto 21 mobilnega telefona. Najboljši prijatelj? Da. Številka ena.
Dober prijatelj? Da. Številka dve in tri... tam do 20. Potem se začnejo znanci, sodelavci... številke.
"Dober dan," ni več dober dan. Ni mišljeno tako, kot zveni. Temveč zato, ker številka pač to reče številki. In na kakšen način, je odvisno le od rangiranja številk drug drugega. Družbenih, socialnih... in, bog ne daj, lastnih.
Lastno razvrščanje številk je bogokletno. Sistem ni kompatibilen s splošno priznano uveljavljenim. Družba se bo sesedla sama vase. Zato pametni ljudje svoje vrednostne sisteme skrivajo. Kolikor morejo. Prepoznaš jih po tem, da imajo v očeh posebne vrste iskro, ne številk. Pravzaprav imajo iskro vsi. Vsi skrivajo svoje številke. Vprašanje je le kje in zakaj, ter ali so že pozabili na to. Večinoma so.
Lastno razvrščanje številk je bogokletno. Sistem ni kompatibilen s splošno priznano uveljavljenim. Družba se bo sesedla sama vase. Zato pametni ljudje svoje vrednostne sisteme skrivajo. Kolikor morejo. Prepoznaš jih po tem, da imajo v očeh posebne vrste iskro, ne številk. Pravzaprav imajo iskro vsi. Vsi skrivajo svoje številke. Vprašanje je le kje in zakaj, ter ali so že pozabili na to. Večinoma so.
Kakšna je iskra, sprašuješ?
Majhna. A, če jo imaš srečo opaziti takole na hitro, mimogrede... morda le s sedeža avtobusa, mimobežeče... imaš občutek, da se je v tvojo notranjost zlil čudoviti sončni zahod. Tistega pozno jesenskega tipa, ko ne veš, kje je več rdečega... na nebu ali drevesih. Ko rumena počasi kloni rjavi na zemlji in globoki modrini na nebu. Tako globoki, da se prelevi v navidez črno. V noč. Noč ni temna. Ni črna. Je le zelo, zelo globoko modra. Barve ognje besnijo sem in tja, se prelivajo, razlivajo. Nežno počasi. Tako kot morski valovi zaspanega morja. Zelo zaspanega.
Če bi me Kronos omejil na milijoninko sekunde, bi si izbral prav ta trenutek. Bi se naveličal tega trenutka? Nikoli. Čeprav se v večini primerom odpeljem mimo. Zajet s svojim števili. Ne gledajoč na minljivo lepoto, ki hlapi na večernem nebu. Tudi, ko pride najgloblja modrina, ne opazim, da tu in tam pušča. Da se sveti. Drobne zvezde in ozvezdja. Ljudje jih štejejo. Sam, če mi le uspe pobegniti številkam, se zvrnem na travo in jih gledam. Tako kot sončni zahod, tako kot tisto iskrico v očeh ljudi... tam daleč. Nedosegljivo. Število kilometrov nas razdvaja od teh sonc. Drugih ozvezdij. Svetlobna leta. Tisočletja. Do prve bližine iskrice.
Včasih me ugrabi... ta modrina. In zaplavam v paralelni moder svet. Vidim tisto, česar ne bi smel. Po pravilu številk tega ni. Ne obstaja. Ne eksistira. A je tu. Začne se s tisto drobno iskro zelo oddaljenih sonc. Zelo, zelo številčno oddaljenih sonc. Številke so naložile mreže, zidove, ovire... med njimi in vsem... tudi praznine je veliko. Največ morda. Saj je tudi nič le številka. In ničel se je težko lotiti preštevati. Neskončno mnogo jih je. A rezultat na koncu dneva štetja je še vedno nič. Nič plus nič je nič. Matematično. V številkah. Zato se ljudje narobe odločamo. Štejemo.
Če bi me Kronos omejil na milijoninko sekunde, bi si izbral prav ta trenutek. Bi se naveličal tega trenutka? Nikoli. Čeprav se v večini primerom odpeljem mimo. Zajet s svojim števili. Ne gledajoč na minljivo lepoto, ki hlapi na večernem nebu. Tudi, ko pride najgloblja modrina, ne opazim, da tu in tam pušča. Da se sveti. Drobne zvezde in ozvezdja. Ljudje jih štejejo. Sam, če mi le uspe pobegniti številkam, se zvrnem na travo in jih gledam. Tako kot sončni zahod, tako kot tisto iskrico v očeh ljudi... tam daleč. Nedosegljivo. Število kilometrov nas razdvaja od teh sonc. Drugih ozvezdij. Svetlobna leta. Tisočletja. Do prve bližine iskrice.
Včasih me ugrabi... ta modrina. In zaplavam v paralelni moder svet. Vidim tisto, česar ne bi smel. Po pravilu številk tega ni. Ne obstaja. Ne eksistira. A je tu. Začne se s tisto drobno iskro zelo oddaljenih sonc. Zelo, zelo številčno oddaljenih sonc. Številke so naložile mreže, zidove, ovire... med njimi in vsem... tudi praznine je veliko. Največ morda. Saj je tudi nič le številka. In ničel se je težko lotiti preštevati. Neskončno mnogo jih je. A rezultat na koncu dneva štetja je še vedno nič. Nič plus nič je nič. Matematično. V številkah. Zato se ljudje narobe odločamo. Štejemo.
Hmm... otroci ne štejejo... pravzaprav štejejo, ker jih mi tako fonetično učimo: "Dajmo šteti od ena do deset. Do dvajset... do sto!"
In nov rod je okužen. Šteli bodo. Odštevali, seštevali, množili, delili, integrirali, odvajali... Številke so hud virus. Zlezejo povsod. Ni obrambe. Tole pisanje je spisek številk. Jaz sem številka.
In če s hčerko gledava zvezde, tam kjer se v počasnem ritmu zgrinjajo valovi k obali... je tu le globoka modrina, ki pušča. So tu le zgodbice o vsaki pikici na nebu. Nihče ne šteje zvezd, nihče ne šteje valov. Je le glas, topel nežen glasek, ki sprašuje. Je le moj, ki govori pravljice, takšne, ki jih ni slišal nihče prej... in jih ne bo nihče več kasneje. Pridejo iz nekje. Iz moje lastne globine. Težke modrine. Puščajo kot zvezdice. Se razlivajo kot barve ob zatonu sonca. Raznih barv, silovitosti in tempa. Odvisno od tega, kdo je pač zraven. Pred sončnim zahodom, zvezdnim nebom, ter iskro v očeh... se ne morem braniti. Ne morem več šteti. Številke izginejo. Tako kot ob dotiku. Vse se razblini. Ni več številk. So le barve in tiha sapa znotraj mene. Ta me odpihne. Tlesk s prsti in me ni več. Ni več tu. Zbežim številkam. Zanemarim številke. Iztrgam se jim. Sem končno jaz.
Čez dan... v večini preteklih dni in let... me držijo. Strogo pripetega na resničnost tal. Kot Guliver sem pripet na obali dolgočasja... preko mene poveznjen klavir... ta lesena krsta klavirskega ohišja je že zdavnaj strohnela... držijo me le strune. Nerjaveče jeklo. Zategujejo jih drugi. Uglaševalci. Družbeni normirniki. Pravniki, zdravniki, sodniki, politiki, kadrovniki... številke pač. Najhujše so tvoje lastne. Tem ne ubežiš. Teh se je najtežje znebiti. Zato je tako težko biti skupaj z otroci. Ker ne štejejo, ker nimajo veliko lastnih številk. So največji opomin tvojega številčnega žigosanja. Da si iz nekaj čudovito enkratnega in neponovljivega, postal popredalčkana številka. Lahko je predal iz suhega zlata... a to ne odtehta izgube človeka in predvsem je še vedno predal. Še vedno kletka v preobleki.
In nov rod je okužen. Šteli bodo. Odštevali, seštevali, množili, delili, integrirali, odvajali... Številke so hud virus. Zlezejo povsod. Ni obrambe. Tole pisanje je spisek številk. Jaz sem številka.
In če s hčerko gledava zvezde, tam kjer se v počasnem ritmu zgrinjajo valovi k obali... je tu le globoka modrina, ki pušča. So tu le zgodbice o vsaki pikici na nebu. Nihče ne šteje zvezd, nihče ne šteje valov. Je le glas, topel nežen glasek, ki sprašuje. Je le moj, ki govori pravljice, takšne, ki jih ni slišal nihče prej... in jih ne bo nihče več kasneje. Pridejo iz nekje. Iz moje lastne globine. Težke modrine. Puščajo kot zvezdice. Se razlivajo kot barve ob zatonu sonca. Raznih barv, silovitosti in tempa. Odvisno od tega, kdo je pač zraven. Pred sončnim zahodom, zvezdnim nebom, ter iskro v očeh... se ne morem braniti. Ne morem več šteti. Številke izginejo. Tako kot ob dotiku. Vse se razblini. Ni več številk. So le barve in tiha sapa znotraj mene. Ta me odpihne. Tlesk s prsti in me ni več. Ni več tu. Zbežim številkam. Zanemarim številke. Iztrgam se jim. Sem končno jaz.
Čez dan... v večini preteklih dni in let... me držijo. Strogo pripetega na resničnost tal. Kot Guliver sem pripet na obali dolgočasja... preko mene poveznjen klavir... ta lesena krsta klavirskega ohišja je že zdavnaj strohnela... držijo me le strune. Nerjaveče jeklo. Zategujejo jih drugi. Uglaševalci. Družbeni normirniki. Pravniki, zdravniki, sodniki, politiki, kadrovniki... številke pač. Najhujše so tvoje lastne. Tem ne ubežiš. Teh se je najtežje znebiti. Zato je tako težko biti skupaj z otroci. Ker ne štejejo, ker nimajo veliko lastnih številk. So največji opomin tvojega številčnega žigosanja. Da si iz nekaj čudovito enkratnega in neponovljivega, postal popredalčkana številka. Lahko je predal iz suhega zlata... a to ne odtehta izgube človeka in predvsem je še vedno predal. Še vedno kletka v preobleki.
In lahko občutiš. Konkretno občutiš, kako so zapustili spone številk. Kako so zapustili seštevanje... se osvobodili za trenutek ali dva... takrat v tistem modrem paralelnem svetu, vidiš vso njihovo svetlobo, vso njihovo pravo bit... ki je čez dan tako prepogosto prekrita s sivino številk. Zavarovanimi z decimalkami, tisočicami in stoticami. Tako kot pri sončnem zahodu, je dovolj to le izkusiti. Ni si potrebno lastiti. So to le številke. Moj. Tvoj. Njegov. Njen. Okovje številk. In ko si tam, veš. Ni to prevara številk. Ni matrice. So le barve. Neulovljive barve, neoštevilčeni glasovi in nerazvrščene vonjave.
A številke imajo strašno moč. Bungee-jumping moč. Potegnejo nazaj. Počasi se pritihotapijo nazaj. Včasih takoj. Tako hitro, da si morajo ljudje prižgati cigaret, da se lahko privadijo nazaj na ujetništvo... nakupiti novih stvari... buljiti v televizor... ali pojesti kilogram čokolade... vseeno, vse je le obliž za okove.
Pobegneš takrat, ko je najpomembnejše. Naj bo to dotik roke, večerno nebo ali šum morskih valov. Se lahko iztrgaš okovom družbenih številk. Se lahko nehaš preštevati. Lahko nehaš tehtati. Lahko nehaš računati?
Ne moreš?
Potem boš še dolgo štel. Še dolgo te bodo številke spravljale v obup. Naj jih izrečejo drugi, ti sam ali nemara jaz... kar je še najhuje od vsega, ane?
Ni komentarjev:
Objavite komentar