Nihče se več ne igra s storži

V medli rumeni luči izginja svet. Svet v katerem sem rasel. Svet kjer so bili ploščati kamni lahko tudi krožniki. Kjer se je jedlo tudi z roko, če je tako naneslo. Svet, kjer je palica bila najboljši prijatelj, sablja, konjiček, letalo, čarobna palica, top…

Nihče se več ne igra s palicami, nihče ne drži v roki rogovile in iz nje naredi letalo. Nihče ne dela več mlinov na potočkih. Nihče iz rogovile, potem, ko odsluži svoje ure, kot letalo, ne naredi frače.

"Frače se pa ja ne dela več. Kupi se jih."

Kupi se.

Vse se kupi. Vse je kupljivo. Vprašanje je samo cena. Vse mora biti realistično. Ne moreš se pretvarjati, da je jogurtov lonček ladja. Že če se igraš z otroci, tako, da govoriš namesto plišastih igrač, te gledajo postrani.

"Revež. Nima za govoreče igrače." Vsak ve, da se kupi govorečega zajčka, pojočega medvedka ali kar Aiba, ki zna še vse ostalo.

Še otroci, ki bi morali biti brez predsodkov, te gledajo začudeno, kadar spregovoriš z lutko v roki. Obstanejo. Zamrznejo. Panika, odrasli se igra! Odrasli ima v rokah igračo! Nekaj zelo čudnega.

Odrasli se vendar ne igrajo. Če se otroci hočejo igrati, jim kupijo novo igračo. In naslednji dan novo in tako naprej.

Vedno je potrebno kupiti. Tudi v svetu velikih. Takšno zajemalko in ono zajemalko, tisti pripomoček in drugačen pripomoček. Tisti in oni stroj. Takšne barve prevleko in one barve prevleko. Ono posodo in tisto posodo. Kozarec za ono, kozarec za tisto ter še za tretje. Ne da se več piti iz ene vrste kozarcev ali bog pomagaj skodelic.

Če se hočeš spuščati po zasneženem hribu, moraš kupiti, sanke, bobe, podritnike, napihljive sani, obroče, smuči… Vse že ima obliko. Vse je definirano. Tako na tiho in brez pravilnikov in zakonov nemško predpisanega birokratskega življenja.

In potem stopiš ven z veliko vrečo za smeti ter tvoj otrok enako, si jo oblečeta preko nog, do vratu in se spustita po hribu navzdol, kot dve nori hrenovki. Celo pobočje obstane. Obnemi. večina v sebi besni: "Zakaj ni nikjer napisano, da se tu samo in zgolj sanka, že tiste napihljive stvari in plastični bobi so vprašljivi!"

Da se ljudje kar takole kotalijo po pobočju navzdol… to mora biti… to JE vrh nevzgojenosti… da ne omenim vreče za smeti, kar je že popolnoma neokusno. Pokrije so otrokom oči, da ne bi videli te perverzne pokvarjenosti.

Ljudje ležijo in sanjarijo kako bi oni tisto in ono počeli, če le bi imeli stvari potrebne za tisto in ono… "Veš ne morem smučati… ker nimam najnovejših smuči… s starimi se samo mučiš tam po snegu in to res ne gre… pa tudi lanski kombinezon ne morem več nositi, ker letos te barve niso več v modi, da o rokavicah ne govorim."

"Ne morem…"

Zapor.

V to restavracijo ne smeš iti v kratkih hlačah, v drugo ne brez kravate in čevljev.

In pravimo, da smo svobodni.

Kdaj sem nazadnje videl koga odlomiti ledeno svečo in jo zvrniti v kozarec s pijačo?

Vedno se vsi sklanjajo v designerski zmrzovalnik, kjer najdejo kocke, kroglice in še milijone drugih oblik vmes. Industrijsko narejenih na drugem koncu sveta. Za nas. Za ljudi brez domišljije.

Ljubezen. Je takšna hecna stvar. Nagajiva kot narava sama. Spravi ti skupaj dva. Enega, ki vidi obraze in živali v vsakem koščku okoli sebe in drugega, ki lahko drži v roki le stvar, ki ji tudi milijoni drugih pravijo enako.

In potem dokler delujejo hormoni še vidita oba zajčke v oblakih, pajčevino iz zvezd na nočnem nebu. Potem pridejo stare, prednaložene oblike. Kdaj bo roža? Kdaj bo bonbonjera? Kdaj bo ogrlica? Kdaj voščilnica? Kdaj prstan?

Ko prvič prejme prstan iz pecljev pravkar snedenih sladkih češenj, se še lahko nasmehne. Ko prvič ob rdeči luči semaforja prejme čokoladni bonbon, se še lahko zasmeji. Ko prvič prejme na roko napisano, okorno izvirno besedilo, se še lahko iskrijo oči. Ko prvič odideta ležat v travo, se še ustnice ovijejo ene okoli drugih. Prvič lahko ob eni naključni sveči preživita celo noč. Ko prvič gledata film skupaj, ga lahko na črno beli televiziji.

Potem…

Potem hoče platino na kolenih.

Potem hoče bonboniero, pravilno zavito s pentljo in posvetilom : "Roses are red, sky is blue and I love you."

Potem hoče prvo izdajo Romea in Juliette z Williamovim podpisom.

Potem hoče 5'000 EUR aranžma za Havaje, Barbados ali tudi Maledive.

Potem mora biti sveča takšne in takšne oblike, barve in vonja. In ne samo ena. Filmsko bohotno vsaj 1000 luminov.

Potem hoče 107 cm plazmo z vsaj nekaj tisoč luminov.

Žlica je žlica. Kdo bi jedel s prsta ovitega s smetano? Zato imamo žlico! Ne moreš se iti kopat v rumenih spodnjih hlačah z roza slončki. Ne moreš priti na praznovanje in želeti vse najboljše za rojstni dan iz vsakega vlakna srca ter s svojo prisotnostjo dati vse kar lahko. Ne. V rokah moraš. Moraš. Nekaj. Imeti.

Ne sme biti krompir z zapičenimi zobotrebci in kostanji. Vsa otroška kreativnost je zadušena zelo zgodaj. Otroštva več ni. Sonce je takšne oblike, luna takšne. Ni svobodnih interpretacij. Picasso je kreten. OK, ne more biti kreten, ker je potrebno plačati milijone, torej je kul. Izjema. Izjema vredne milijone. Samo TI pa barvnih črt res ne smeš dati od sebe. Še posebej ne svojih lastnih.

Kaj pa misliš, da si?

Nihče niti za trenutek ne pomisli, da so vse blagovne znamke, na katere se vsi lepijo, nastale prav tako, da jih je nek človek ustvaril. A ker so ljudje brez domišljije, je nove znamke relativno težje ustvariti, kot obdržati uveljavljene. To je cela birokratska znanost. Kater parfum, gre h kateri obleki, uri in nakitu… in ob kateri priložnosti.

Let love rule?

Vlada denar. Vlada kupljeno. Ne kupujem, torej ne obstajam. Imam kreditno kartico, torej sem.

Kje je moja duša? Kupljena 10'000 let nazaj. Kje je duša mojih otrok? Zakopana pod tono kupljenih igrač. In če se mi za sekundo le povrne nazaj in prosim, da naj nas nehajo dušiti s stvarmi ali, če bi mi po škorpijonsko ušlo (tako, kot takrat, ko dušo še imel sem), da ni potrebno kupovati stvari, zato, ker ne morejo povrniti časa, ki ga niso prebili z nami. Sem čudak. Skopuh, ki svojim otrokom ničesar ne privošči. Oz. se ne bi videli 4 leta. Čudak.

Hudič nas je vse podkupil. Kupljen sem, zato kupujem tudi tebi, da boš podkupljen še ti.

Svet izginja pred našimi očmi. Kamorkoli greš postaja isto. Bolestne industrijske sanje po tem in onem… za ljudi brez domišljije.