Koliko je skritih kotičkov...

Koliko je skritih kotičkov, kjer si ti lahko ti? Koliko je trenutkov, ko si lahko tam, kar pravzaprav si?

Ponoči, ko mi vrti glasbo črni iPod, sem tam, kjer sem bil. '93, '88, '82. Razlika je samo v škatlici, ki glasbo predvaja. Walkman na kasete. CD Walkman ali kar predvajalnik. Tudi vsebina je nekoliko drugačna. A ne vedno. Je samo razširjena. Povečan obseg. Tako kot je obseg povečan udi povsod drugje.

Enako v vodi. Plavanje mrtvaka. Ali čisto pod vodo. En tak neznani slepi večni občutek. Čisto vseeno je ali štrlim v vodi z glavo navzdol pri petih ali sedaj. Isto je.

Glasba in voda. Drugo mi bodo obesili zaradi astrologije… k sreči ni glasbe v znamenjih neba. Le še zrak, ogenj in zemlja.

Naj si bo voda ali glasba. Takrat se zunanji svet izklopi. Razblini se in sem čisto samo jaz in nič drugega. In tam sem torej jaz. Star enako, kot prvič, ko sem vstopil. Nič razlik. Čisto nič.

O.K. Lahko sedaj naštejem milijon dogodkov, tisoč stvari, sto bolečin, deset presenečenj in eno modrost. Kar en tak cel pok navlake običajnega časovnega popotnika na tem planetu. To smo namreč. Časovni popotniki. Nahrbtniki se nam praznijo in polnijo. To je vse. Nekatere to spremeni. Druge ne. Spreminja se le zunanjost. Spreminja se vse na kar lahko vpliva čas. Podobno kot sonce porumeni fotografijo, tako tudi naša obleka, ki ji radi rečemo telo, spreminja podobo. Čas nas posivi. Za nekatere je blazno pomembno to prikriti. Biti vedno isti tako, da to vidijo drugi. Z očmi. S kamerami. S fotoaparati.

Samo je zoprna stvar za njih. Zelo. Podobno kot sonce nič ne špara materiala, če ga res dobro ne prepleskaš. Samo potem nimaš več pred seboj ograje, temveč le debelo plasti barve. A je to druga štorija.

Si isto. Vrnitev k srcu otroka. Samo je problem. Ko potem takole pokukaš ven. Gledaš s tistim očmi od takrat. Ne s temi od sedaj. Znotraj je isto. Zunaj je drugače. Vendar vse znanje, vsi dogodki, ki jih je mimo prinesel čas, ne spremenijo tega pogleda.

Se obrnem. A je ni. Babice, ki me je naučila plavati pri treh. Ampak vem, da je, ker je bila še pred sekundo tu. Malce strašljivo tole. Preskoki. Nekaterim stvari potekajo zvezno. Meni preskakujejo. In navkljub temu je notranjost ista. Portal. Znotraj je vse enako, kot je vedno bilo. Samo vedno več vrat je. Vedno več izhodov.

Lahko se sicer odločiš, da to zunaj je pa brez veze. Če to narediš dovolj zgodaj si avtist. Če preveč čakaš, te samo nekam strpajo. Dajo blazno dolgo in učeno ime in dajo v roke tabletke. Sponzorstvo farmakološke industrije. EPP.

Zato ne maram oglasov.

"Oglasi se." mi pravi. Kaj je sedaj to? Želja po zastonj EPP-ju?

Ne oglašam se. Ne reklamiram se. Še telefonov ne vzdigujem. OK sedaj jih moram. Prekletstvo šefovstva. Če bi bilo po moje, bi tako živel tako kot H.H. Samo mi manjka tistih nekaj milijonov dolarjev.

Osamelci ne hodijo na debate. Se ne oglašajo. Debate. Hmm.. kot, da je tu še kdo, ki bi dejansko hotel debatirati o stvareh, ki bi tudi mene povrnile tja… k srcu otroka. Tja, kjer je že voda in glasba.

Nimam prijateljev. Nimam. Tisti, ki so bili, so ujeti v druge stvari časokroga. Čas to rad naredi. Zasužnji te na potiho. In potem slediš, brez, da bi se spomnil. Ker če hočeš debate moraš imeti najprej stično točko. Recimo knjigo, album, film, otroci… in potem dejansko imaš "debato". Ampak takšne ločevalne sorte. Kot ločevalna dieta. Diet Cocke. Bljak, Fuj. Ampak, ko si žejen je OK. Zato pač govoriš. O službi, tehnologiji, otrocih, humorističnih nadaljevankah… pač o tisti stični točki, ki ohranja žuborenje. A je bolj tako, kot so zapisali pred menoj Joe Girard:

"Vašega sogovornika ne zanima, kaj mu želite povedati, vse dokler ne pove svojega."

In zato so pač te zadeve v najlepšem primeru enodnevno slepilo. Tudi nekaj tedensko, mesečno… in v najhujši obliki nekaj deset letne. Številke so pomembne. Za čas. Za vrata. Za svet glasbe in podvodnega razblinjanja niti ne. Tam jih ni. Številk.

Ne tiste otroške obljube v budnem stanju. Da bom slaščičar. Sem raje odvisen od sladkarij… ali tisto, da bom spoznal ta blondno pevko od Abbe. BTW kolikor prav pomnim je ravno ene toliko Nietshejevsko ljudomrzna.