Rdeča... modra... ali?

Moja najljubša barva je bila vedno modra. Temno modra. Komercialno gledano je najcenejša, oz. se je najlažje in najceneje izdeluje... a ne v vseh odtenkih in materialih, drugače jo kralji in cesarji ne bi nosili. :)
Rdeča... nekaj se še spomnim o tej barvi... še kot otroku, mi je oče dejal, da je to barva, ki se jo v temi ne vidi... ko se zmrači, postane kamuflažno črna... kar nam je v vojaško maskirnem smislu bilo takrat pomembno... prevedeno v bolj civilen žargon: z rdečim avtomobilom lahko greš zvečer rabutat koruzo.
Rdečo zato nosi tudi papež... in božiček... pa tudi komunisti so si jo izbrali, ter nacisti... in Pol Pot (vodja rdečih Kmerov) ... toda ti bolj zato, da se krvi ni videlo. In včeraj gledam zgodbo o filmski kameri na Discovery-u. Ima že več kot sto let in se v tem času ni nič spremenila.
A to ni sedaj tako pomembno, zanimiv podatek mi je bil, da rdeča barva pri potapljanju izgine že na 6m globine... Rumena, oranžna in zelena izginejo šele na 60m globine. Najdalj zdrži modra in potem je vse samo še črno.

Zanimivo, naša kri je torej rdeča... le do 6m globine... Za naše človeške oči... in seveda, če s seboj poneseš svetilko, tudi globlje... le sonce nam daje barvo srca do tistih 6 metrov globine... in ostalih notranjih organov prav tako... po 6m nisi več rdeč... partijska knjižica izgubi barvno pripadnost... še vino, ni več rdeče...

Še nekaj je rdeče... zelo, zelo rdeče... barva ljubezni je rdeča... prav to barvo smo si izbrali... tista barva, ki jo najhitreje 'zmanjka'... tista, ki ima najkrajšo sapo... najbolj plitva, če že hočeš. Na nek način umetna, saj ostane na globini plavalnih bazenov, tudi tistih s skakalnico... a je na nek drug način človeška... tam do 6m se vsak izmed nas potopi na dah... vzdržiš ravno toliko, da opaziš, da rdeče več ni... in hitro priplavaš nazaj... k površini, kjer so vse barve. Tudi rdeča.
Če se drzneš in zmoreš iti globlje, izgubiš še jesen in pomlad... rumeno, oranžno in zeleno... potem pride modra...
Kadar imam tista 'videnja' mojega paralelnega sveta... svetov... so vedno v modro črni tehniki... kot, da bi bil globoko, globoko potopljen... modrina in njena senca črnina. Ne vem, kako bi jih poimenoval... ta videnja... najraje jim preprosto pravim: zgodbe iz 99-tega sveta... drugim bi bile bližje budne sanje... vzhodnjakom in vedno bolj tudi zahodnjakom: meditacija... razlika je le v tem, da se nič ne poglabljam, pripravljam... spremljam dihanje... ali vse tisto, kar si lahko prebereš v zadnjem Sobotnem delu... prevedenem članku. Meni se kar zgodi... kot preblisk... včasih se zgodi ob dotiku, drugič samo ob videnem... premakne me... zamakne v modrino... in rdeča izgine... in če stojiš zraven... če mi slediš... ali zgolj zamižiš in poslušaš, kar vidim... te je lahko le strah... nič več krvi v pravi barvi... potem izgine še srce... udari tudi na jetra... nič ljubezni... nič rdeče...

No more RED... only REM... je le R.E.M. = Rapid Eye Movement... in moje polno ime se sestavi iz teh črk... ali po domače sanjsko območje... čas in globina, ko človek v snu sanja... in tam je nevarno... v tem kraljestvu modrine... tam bi človek kar ostal...

Ljudem je ljubezen tako raje rdeča... površinska... tam na vrhu... nikoli globoko... nič globlje kot gre lahko sidro... tisto, sidro, ki se ga lahko vedno hitro izvleče in odpluje drugam... v nov pristan, k novim pomolom... nihče se ne ustavi nad modrino... in potem sem tu jaz... kri mi izgine iz rdečega sveta po 6m globine, tako kot tebi... srce prav tako... barva oči mi izgine 10x bolj kasneje... globlje... potem ostanem le še jaz, katerega 99-ti svet je moder... moder, kot globina... najgloblja svetloba... tema pride tako povsod... briše rdečo in modro... a rdečo veliko hitreje... Tako hitro ostane le črna sivina... tista brezbarvna barva sovraštva... in sem se čudil... zakaj ne morem sovražiti... sovražiti, tistih, ki jih ali sem jih ljubil... sem človek, kot vsi... kličem črno, naj prebarva... a ne gre... prebarva le rdečo... večini to pomaga... meni ne... čutim še vedno enako... a časovno in prostorsko drugače... zame je vse eno... zame: ne ljubim več... ne obstaja... se še ni zgodilo.
Nisem nič posebnega... ali drugačnega.... samo kadar mislim, da rdeče več ni... da ljubezni več ni, da ni srca in krvi... se spomnim... če ne vidiš, ne pomeni, da ni... je le druge barve... modre... v drugem svetu, drugje. Zato moje srce ljubi v modri barvi... žal ne modro... žal ne pametno... bolj nespametno in neustavljivo.... in zato je zame ljubezen modra... ker gre najgloblje... ker sem del modrega planeta... in ker sem najraje tam.
"Le grand Bleu"...

P.S. Katera je tvoja barva ljubezni?