Namesto tiste ene besede si raje poglejmo človeško ravnanje. Experiment. Recimo reality show. Npr. Outback Jack, ki ga še vrtijo na TV3. To je naravnost neverjetno kakšen razkorak je med tem, kar ljudje govorijo in tem, kar počnejo. "Outback Jack" oz. v resnici Vadim Dalea so obkrožili z 12 ženskami v avstralski divjini (zato tisti "Outback"). Ni toliko problem, v tem, da so ženskam povedali, da bodo iskale svojega bodočega moža ali v tem, da so jih prepeljali iz Amerike in odvrgli v divjino Avstralije s padalom.
Bolj je problem v tem, da vsaka izmed žensk, ki pač v enem nadaljevanju zmaga in si tako izbori privatne urice z "Jackom", si seveda vedno izbori relativno visoko intimnost s poljubi vred. Hkrati pa preostale še vedno fantazirajo, kako dober je Jack, kako idealen… in oh in sploh. Kako ga bo ona osrečila…kako je on tisti edini, kako je on tisti s katerim bo ENO.
Zdaj jaz resnično ne vem… je logika izumrla že skupaj z Grki?
Vsi, ki to gledajo vidijo neko strašno romanco… ampak hej, tip se zalizuje z vsemi po vrsti in to naj bi bilo romantično? Tip vsem govori, kako globoko se je povezal samo z njo(več njih). Kako si lahko ENO z dvanajstimi? Kako si lahko ENO s šestimi?
Ni nihče gledal vsaj Videospotnic z Jonasom Ž. ko je dajal nasvete fantom?
Prvo pravilo je bilo, da ne letaš iz cveta na cvet, če želiš, da te bodo jemali resno, skoncentriraš se na eno dekle… in čeprav neuspešno je to bolje, kot ogovarjati njih dvajset in pričakovati, da te bodo jemali resno.
OK, muslimani imajo neko rešitev na temo ENO z dvanajstimi, ENO s šestimi. Reče se ji Harem. Samo to ni ravno tisti pravi: ENO.
OK recimo, da se za te šove prijavlja nekoliko bolj ekstrovertirane osebnosti, ki meja intime pravzaprav nimajo. Oziroma imajo preblisk v to smer, ko priveka prvi otrok.
Vendar to ne opravičuje "romantike" v očeh svetovnega občinstva. Enako v ostalih resničnostnih šovih. In še bolj enako v resničnem življenju.
Če samo vzamem kakšne neverjetne obljube in prisege sem že slišal, pač nekako moraš izgubiti zaupanje v ljudi. Lansko leto preminuli Kurt Vonnegut je zapisal: da vsak humanist prej ali slej izgubi vero v ljudi.
Moram priznati, da me to prekleto najeda. Tehtnica je enkrat na eni, drugič na drugi strani.
Verjetno je v najbolj prodajani pravljici na svetu enako. Po eni strani bi rad verjel, tako kot verjamejo otroci v Dedka Mraza, zobno vilo, palčke in ves ostali čarobni svet. Na drugi strani je kruti svet v katerem ljudje počno ravno obratno. Ampak besede… besede so tisto zlo s katerim še naprej gojijo pravljice, govorijo o tem kako so lepi in bleščeči, čistih in nesebičnih namenov, stoječi v gnojnici razpadajočih trupel ljudi, ki so jih pripravljeni ali celo so jih na svoji poti uspeli pomendrati.
Ljubim te, je enako kot: Dober dan. Nič ne pomeni.
Najbolj prodajana pravljica? Tista v katero vsi hočemo verjeti?
Ljubezen.
Realnost je nekaj čisto drugega. Kompromisi, spoštovanje, nenehno spreminjanje… nenehno premikajoče se stvar imenovana življenje. Stvar, kjer si večino časa drugje, narazen… se pravi vse bolj kot ENO.
Ni komentarjev:
Objavite komentar