Doktor Eki

Tudi Eki-Peki. Oziroma bolj pravilno V. Neustrašni. O tem slednjem malce kasneje.

To je popolnoma neverjetno. Kako se lahko človek prismeji na svet. Običajno se temu reče rojstvo ali priveka na svet. Ne V.. V. se je prismejal na svet.

Tako srečnega in zadovoljnega bitja še nisem imel prilike srečati. Čisto zares. V primeru, da bi bil V. najin edini otrok, bi iskreno vedela, da sva najboljša starša na svetu, kar jih je. In to brez ene same besede hvale. Tako je.

Te njegove oči, že brez nasmeha stopijo najbolj ledeno srce. Skupaj z nasmehom tudi kamen. Lasje se mu spredaj na čelu vedno spravijo v špico, da izgleda kot miniaturni in dobrohotni Ming.

Že od začetka ima še neko drugo lastnost. Neustrašen je.

"Neustrašni"?

Še kot čisto rosni pokavec, je treskal z glavo po tleh, tako, da smo ga vedno raje obdali s penami, kot da bi gledali, kako nas postrani gledajo sosedi, misleč, da ponovno prenavljamo dnevno sobo. Tisto najbolj zaskrbljujoče je bilo, da se skoraj ni oglasil, ko je kam treščil z glavo. Še sedaj kam udari in samo malce zajoka. A je to napredek. Nekaj časa je izgledalo, kot da ima čelado namesto glave. Da je kakšna reinkarnacija supermena mi ni padlo na pamet, ker je pohištvo ostajalo tam kjer je.

Jep, ničesar se ni bal... k sreči si je sedaj izboril kakšen strahec, le toliko, da veva, da se približuje normalnemu. Ne mara pajkov, ki jih njegov ded naravnost ljubi. Ino tudi Hanina prva beseda je bila ravno "pajek". Tudi kač igrač se ne mara dotikati. Prav pajke še nekako z veseljem gleda, če jih pihnem, da s spustijo po niti navzdol.

Potem kaže s prstkom in pravi: "A!"

To je v bistvu še ena pozabljena stvar. Človek v parih letih pozabi, koliko se da pravzaprav povedati z eno črko.

A.
a...
A!
Aaaa!
AAAAA!

No, pravzaprav je tu še en glas, ki v slovenščini nima svoje črke tisti obrnjeni e, ki je nekje med črko a in e: "ə".

V kombinaciji teh dveh glasov, premikanje glave in kazanje s prstki se da dejansko uravnavati celotno življenje. Nekako tako, kot dvojiški računalniški jezik 1 in 0.

S tem, da ima V. prednost, da lahko še doda barvo glasu, izraz na obrazu in potem je tu cela predstava, ko raca po dnevni sobi in se mu dogaja iz enega konca na drugega celo vrsto reči.

Ni mu kaj dosti do živali. H. jih je nasprotno oboževala. Kadar sva se igrala igro, kjer sem jaz vzel v roko Ikeino kačo, ki je bila strahotno lačna, je iz vsega kupa igrač, ki jih je skrila v hišo iz pene, prej ali slej vrgla ven punčko. Kača se ji je le smilila. Bila je lačna. Živali ni nikoli prepustila usodi in kači. Ljudi je mirne vesti žrtvovala lakoti kače. Vedno znova.

V. ne opazi ne enega ne drugega. Na poti do babice v varstvo je lepo filozofsko zleknjen v otroški sedež in skoraj v blaženosti Bude opazuje mimo drvečo okolico. Ko ravno pomisliš, da je zaspal ali najmanj dosegel Nirvano... se oglasi:

"AaaaAaaa!"

Če bi peljal v miže bi vedel, da sem na izhodu iz avtoceste pri Sostrem. Tam je parkiranih nekaj gradbenih strojev in tovornjakov. Mali pajacek popolnoma oživi in oči se mu divje iskrijo v ekstazi občudovanja.

Vožnja z zavezanimi očmi bi morda bila tudi nekoliko zavajajujoča. Tisti "AaaaAaaa," se zgodi občasno tudi, ko prehitiš kamijon. Še posebej, če je naložen z drugimi vozili ali celo gradbenimi stroji.

Ko pride do babice samo pomaha v slovo. Predvčerajšnjim smo bili ravno pred hišo pri odprtih vratih in je prišla mimo soseda, ki jo skorajda ne vidimo. Vprašala ga je ali gre z njo. Odkorakal je do nje, vzdignil roke in sta šla. Do konca ulice se ni niti obrnil. In je bil potem relativno nezadovoljen, ker ga je A. prišla iskat.

Podobno se v knjigarni Vale Novaka, ne smeš preveč poglobiti v kakšno knjigo, ker si potem prisiljen nadaljnjih 30 minut posvetiti iskanju malega korenjaka po celem BTC-ju.

Edina skupna točka s Hano je ta, da zajoka, ko ugleda S. H. je to počela pri vseh tujcih. Eki zaenkrat le pri S.. Morda ga moti kaj nevidnega, aura mogoče, ki se jo je sandi nalezel od marsovcev... pardon lunarcev, ko preučuje preko teleskopa naš naravni satelit.

V vseh ostalih primerih, Peki kar gre, kot tank. Ves vesel in zadovoljen. Nekako mu kar zavidam. Bi imel takoj kakšen odstotek tega njegovega notranjega sonca. In v povračilo bi mu dal, kakšen ščepec previdnosti, ki ga je pri meni vedno dovolj na zalogi.

Njegov life expectancy brez nadzora odrasle osebe je cca 10 min. Ravno včeraj je pristal v potoku, kjer bi se utopil... a on se na to temo še vedno smeji.

Če ga vprašaš ali je padel v potok, se zasmeji od enega ušesa do drugega, se lopne po glavi in reče nekaj podobnega kot "Bonk".

Vsake toliko časa se mu tudi ne da po štirih navzdol po stopnicah in lepo zakoraka v prazno. Glede nato, da ima hiša 6 med-etaž, galerijo in nekaj krepkih stopnic, imamo povsod krpo, da brišemo kri za njim.

Iščeva tudi kakšno motoristično ali vsaj tankovsko čelado za šestnajstemesečnika... če kdo pozna... prosim povejte.

Na rekreaciji na Rogli si je razbil obraz, ko je treščil v asfalt... a k sreči se otroci hitro celijo, tako da ima samo še za pikico veliko hrasto.

V bazen kar zakoraka, da ga moraš loviti, kot super medota...

Edino H. ga je že pogruntala in kadar ne želi, da pride v njeno sobo, pred vrata postavi svojo zbirko dinozavrov, krokodilov in insektov. Do njih nekako še pride, noge preko njih se mu ne hoče dati. Tele špičaste živale, kot je živalim rekla H., mu nekako niso po ugodu. Moram nujno še nekaj večjih kač in pajkov kupiti, da jih strateško razporedimo po nevarnih mestih v hiši, da bomo lahko več kot 30s lahko namenili časopisu ali TV dnevniku, ki ga nismo videli že lep čas.

Pred kratkim je odkril telebajske in to je tudi edini način, da ga spraviš v hišo.

"Pridi V., bomo gledali telebajske."

Strašno všeč mu je, ko telebajski padajo po tleh. Potem se še on meče in valja po tleh. A.pa s četrtino riti sedi v bližini in z vsako sekundo se ji življenje skrajša za 3 minute in 17 sekund. Za njeno življenje je bilo manj škodljivo, ko je še kadila. Takrat ji je vsak cigaret skrajšal življenje le za 3 minute. Ino tudi cigaret je bilo na dan manj, kot Pekijevih kaskaderskih podvigov.

Ne glede na vse, je ves čas zadovoljen. Kar niti ne čudi. Vsi otroci so. In kako ne bi bili. Ves čas te nekdo hvali, vedno je v bližini zate, nad vsem kar počneš so zadovoljni. Ni čudno, da smo odrasli potem tako depresivni. Nikoli kasneje v življenju ostali niso tako vzhičeni nad nami. Ko si mali racač, so dobesedno vsi navdušeni nad vsem, kar delaš. Mali raj in čisto zadovoljstvo.

Izjema je le v primeru, ko je lačen ali zaspan. Takrat se pojavi tudi sitnost. Toliko, da veš, da je normalen od vsega zadovoljstva, ki ga ves čas izžareva. Še en stvar je, ki ga spravi v slabše razpoloženje. Skriva se v naslovu tega zapisa. Samo prebrati ga je potrebno bolj uradno. Tudi moja mama me je spraševala, zakaj ga kličem doktor Eki. In sem ji rekel, preberi uradno: "Dr.Eki."