Hitreci

Komu se da brati o sreči? Neizmerni, pocukrani kot anglosaksonske pop popevke. Sreča je bolj šibek motivacijski člen. Tako v resnici. Ljudje se trudimo, da smo srečni, da uspemo. Toda, ko smo tam, si malce v tej sreči odpočijemo. In jo s tem v celoti zanemarimo. Tisto, kar se ti je včeraj zdelo sreča, je danes, ko si to dosegel, čisti dolgčas. Naš stvarnik je imel očitno enak smisel za humor, kot pisci virusov.
Žalost na drugi strani je prav tako del življenja. In v nasprotju s srečo, ki ji vedno nekako uspe se hitro razbliniti, je le ta kot strela, ki nikamor ne more iti, divja sem in tja. Žalost in nesreča je boljši motivacijski vzvod. Ni ti všeč in nekaj moraš spremeniti. Bežimo stran, a ne preveč, ker potem nimaš več stika z realnostjo.
OK povprečni moški se ga napije. OK povprečna ženska gre šopingirat, potem še malce spije. Skupno je prekinitev stika z realnostjo. Vsi to počnemo. Vsak na svoj način. Vsak ima svoj strelovod.

Moj strelovod so besede.
Učinek je približno isti.

Manično depresivno, nasprotno pomeni ekstremno, pretirano, nenaravno veselje in vsebitnost ter malce zatem najgloblja žalost in neobstoj. Resnično manično depresiven človek ne more funkcionirati v naši zahodni družbi (ki je pogosto tudi vzrok za to stanje). Podobno kot pri shizofreniji, te podvržejo kemiji, da si "uravnotežen". Obvisiš na umetnini aritmetični sredini. Kemično nenaravni uravnovešenosti.
Nenaravni zato, ker nobenemu človeku ni usojeno, da bi bil balansiran. Ko je bog delal gravitacijo, ni mislil nato, kako bodo potem neka bitja čudovito uravnotežena. Če bi to hotel doseči, bi moral malce drugače zastaviti tole vesolje. Npr. simetrično ali vsaj v obliki kocke… ne pa nekega stohastičnega roja galaksij, ki švigajo sem in tja, črne luknje, super strune in kar je še tega nebodigatreba.
Zato smo ljudje takšni kot vesolje. Ta nemirna božja stvaritev. Nihamo sem in tja, kot stenska ura. In če to počneš s preveliko frekvenco in preveliko valovno dolžino, potem si pač manično depresiven. Še malo in boš pokvaril vse zobnike vesoljnega mehanizma.
Nasprotno, če znaš o žalosti in bolečini res globoko izraziti, to ne pomeni, da si manično depresiven. Ja, imaš dolgo valovno dolžino, toda frekvenca je veliko bolj nižja. Ne tako kot pri avtistih, kjer je enaka nič. No pri njih je tudi valovna dolžina praktično enaka nič.
In to je potem to. Problem. Če je tvoj partner na višji frekvenci, krajše valovne dolžine. Ti ležiš na travi, gledaš v nebo, misliš velike misli o oblakih, nebu in vsem. On pa sedi na gugalnici in šiba sem in tja ter seveda gleda v le delček neba, pač kolikor ga gugalnica zanese in še to za kratek čas.
"Lej, lej premikam se. Glej, kaj se vse dogaja. Daj čuti z mano." Vre v njem. In je potem vedno malce razočaran, ker si ti ves čas na istem mestu. Rastlinski zapečkar.
Podobno ti ne moreš njemu razložiti občutka ob sprostitvi, ki jo prinese pogled na nebo. Hočeš mu pokazati mir, eno z okoljem. Tantrično odsotnost iz telesa. A ne gre. Je sem in tja, je sem in tja, je sem in tja…
Hitreci morajo biti vedno v telesu. Vedno mora biti vse takoj. So sem in tja, so sem in tja. Če ga slučajno pripraviš do tega, da zasadi češnjo, bo že čez minuto razočaran, zakaj še ni češenj?
Majo takšno programsko opremo, ki jim ves čas pravi, če se bodo zaustavili in si dopustili sprostiti se, jim bo duša pobegnila. Zato hitrijo. Sem in tja, sem in tja. Veliko govorijo, veliko naredijo in so kot atomi. Šibajo sem in tja. Če jih dobro pogledaš, vidiš, da so dejansko povsod. Tako kot atomi stola na kateri sediš. Če atomi v lesu stola ne bi šibali sem in tja. Te les ne bi držal in bi padel na tla. In če atomi v tleh ne bi šibali sem in tja, bi padel dol skozi tla, in skozi nebo na drugi strani zemlje, v vesolje in nič. V zraku je malo stvari, ki šiba sem in tja. V vesolju še manj.
Tako, da imajo zelo prav. Moraš šibati sem in tja, drugače vse skozi pade. Tudi atomi v tebi šibajo sem in tja. Zato si. Zato obstajaš. Če bi obstali. Se umirili. Izgineš. Mirovanje je smrt.
Toda ker imamo privilegij, da hitreci obstajajo, nam mirujočnikom ni potrebno ves čas enako hiteti. Lahko se upočasnimo. Imamo luksuz razgleda, ki si ga oni ne morejo privoščiti. Smo egoistični ali samo leni hitreci. Tisti pravi, na konec koncev držijo skupaj svet in vesolje, da ga mi sfalirani brzaki lahko v miru vidimo. Pri tem seveda popolnoma znorijo, ker nas mirujoče sploh ne vidijo. Njihove živčnosti pa seveda ne vidimo, ker se pojavi le za hip. Tu in tam… ko gugalnica zaniha mimo nas.
Moški so v osnovi hitreci. Zato je marsikatera ženska dejansko postala moški. Hitrec na neprostovoljnem dopustu.
Ženske naj bi bile v osnovi mirujočnice. Tiste prave ženske. Ne nervozno cepljene hitrice, ki polnijo zahodni svet. Nekje v sebi pa vseeno čutijo, da bi pravzaprav morale biti ono drugo. Zato, če slučajno vidijo kakšnega moškega, ki si privošči biti mirujočnik, dobijo čisti popizditis. Ne takoj. in odvisno od konteksta. Umetnikom se dopušča vse. A unmu tipu doma, to pa ne. "Mislm, a veš kaj je naredu? Cel dan je sedu na kavču. Pa ni brau, da nauš mislna. Slušalke na glavo potem pa adijo svet. Groza ti rečem. Pa tok je na vrtu za narest pa po bajt. Če jez ne'b skoz delaua, b'nam se bajta na glavo sesula."
In ker na tem svetu vse niha sem in tja, se tudi moški znajdejo v vlogi hitreca: "Ejga, cele dneve une žajfaste limonde bul, a jaz nej pa medtem otroke futram, travo kosim, perem in vse. Muslimani majo to še edini pošlihtan, ti pravim. Vse skupi je judovsko krščanska zarota, kot prav edin, ki še pr nas ve kam sodijo ženske: Dr. Janez Rugelj."