GSM - Globalno Suženjstvo Modernizma

Smo 24 urni servis. Prihajamo in odhajamo v različnih časih ter v praksi nikoli ne moremo vsi biti zbrani na enem mestu. Časovno in prostorsko dislocirani, gledano absolutno, tudi lokacijsko dislocirani.
Edina možnost komuniciranja je v obliki pisane besede in s pomočjo sodobnih komunikacij. Danes dejansko ni problem doseči nekoga v trenutku. Pod pogojem, da se nahaja v "civilizaciji" oz. tehnološko pokritem področju. In iz tega prihaja do veliko nesporazumov. Ljudje ne razumejo več, da nisi prilepljen na telefon. Da so kraji in časi, ko ne nosiš tisto nebodigatreba zvonilo. Ko prideš končno do telefona, pokličeš prijatelje nazaj in vprašaš, kaj je bilo. Na drugi strani samo zelo osoren glas, na meji popolne užaljenosti: "Kako to, da ne vzdiguješ telefona?"
"Sovražim fintes…"
"In kaj ima to veze?"
"Pač ne hodim v zaprt prostor zato, da bi vzdigoval stvari."
"Ti pa tvoje dobesedne finte."
"Ti in tvoja instantna dosegljivost. Človek ne sme na WC brez telefona? Še cesar gre tja peš."
"Ja, ja…"
"In zakaj si me tako nujno potreboval?"
"Ahhh…" se začne mencanje na drugi strani in na koncu malce skesan glas le spravi iz sebe: "ne vem, več točno… se bom že spomnil."
Ta v resničnosti nič kolikokrat doživet vzorec, se pojavlja kot neko nenapisano pravilo med ljudmi, da si:
- ali takoj dosegljiv;
- ali mrtev.

Tudi prijateljstva so se spremenila. Celo tista, ki prej niso potrebovala telefona. Družbena omamljenost je postala pravilo. Podobno kot slovanski: "Če ne piješ, nisi naš."
In to ne na neki angleško zadržani meji, temveč na čisti meji posedovanja. Ljubosumnost na čas in prostor.
Zato ne čudi, da se tudi delodajalci in nadrejeni vedejo enako. Si 24 ur v službi. Suženj nove tehnologije. Samo sindikatom še ni kapnilo, da bi se te minute morale šteti v delovnik. Tudi zaposlenim ne. In podjetja imajo tako na voljo delavce, ki delajo najprej svojih regularnih 8 ur ter nato še na domu in so dosegljivi ves čas.
Delodajalcem ni dovolj, da smo njihovi v času delovnika, temveč nas zaposluje tudi izven meja merjenega časa. Delo na domu seveda nikjer ni upoštevano. Teh delovnih ur nihče ne šteje. Delodajalec ne šteje ur, ki jih delamo, ko smo na bolniški. Ni mu mar, da smo na dopustu. Kliče se nas. Ni izgovora. Smo njegovi. Pričakuje se, da smo na dosegu interneta in mobilne telefonije, da delamo. Med dopustom, rekreacijo, v prostem času, vikendih, praznikih, rojstnih dnevih…

Kdaj se torej lahko spočijemo od dela? Kdaj lahko napolnimo svoje baterije, da bomo polni elana lahko dali čim več za uspeh našega podjetja?
24 urna dosegljivost. Hmm. Le kaj bi to bilo?
Kako so lahko ljudje dosegljivi preko mobilnega telefona, če delajo v izmeni? Tu je uporaba mobilnih telefonov prepovedana, z izjemo tistega na mestu vodij izmen, namenjen contingency proceduram, kar je svojevrsten paradoks. Mobilni telefoni prepovedani, razen enega. Nekateri so pač bolj enaki. O tem je že Orwell.
Kakšne pravice nam ostanejo potem? Pomeni to, da nimaš pravice do spanja? Po nočni izmeni ne smeš izklopiti telefona oz. ga vsaj dati na "tiho".
Pomeni to, da če si tako drzen, da si v sodobnem času napačno sklenil imeti družino ter z njo oditi v kino, na koncert, v dramo, v galerijo, na predstavo… pač moraš imeti vsaj vibrator vklopljen, da se lahko takoj odzoveš na hipni preblisk nadrejenih in ostalih zaposlenih v podjetju?
To pomeni, da ne smeš imeti telefon v dnevni sobi, ko se odpraviš v že omenjeni prostor, kamor gre peš tudi cesar?
To pomeni, da ne smeš iti z otroci na bazen? Poleti ne smeš v morje, na jezero, reko, potok… oz. si moraš pod nujno omisliti vodoodporen telefon. Takšen potapljaški.
Nikoli ti ne sme zmanjkati električne napetosti v baterijah.
Nikoli ne smeš pozabiti telefon doma, ko pelješ na sprehod psa.
Tudi, če vrtaš luknje za police v garaži, moraš telefon nekako slišati. Enako, če kosiš travo s kosilnico, odstranjuješ listje iz žlebov, popravljaš anteno, ki jo je razmajal veter, brusiš omare, barvaš ograjo itd.

Oglašam se na telefon, torej sem.

Seveda šteje tudi število zvonjenj. Vse kar gre preko 5 zvonjenj spravi osebo na drugi strani naravnost v histerijo: "Kje pa si bil?"
Moj običajni odgovor je: "Na Marsu."
"Ej, ne me zajebavat."
"Saj te ne, ni bilo Snickersov in sem kupil Mars. Ponesreči sem stopil nanj."
"Ti pa tvoje dobesedne finte."
"Eh, tudi na tistem Marsu bi z veseljem bil. Takoj grem, če me pokliče NASA."
"A res?"
"Ja, tam ni mobilnih telefonov."

Dejansko ne gre za neki Evil Mastermind Plan turbo kapitalizma, temveč preprosta nedoslednost in organizacijska površnost, da se ne znamo več znotraj delovnega časa oz. preko običajnih stikov dogovoriti o vseh potrebnih stvareh. Pred dnevi so na Discovery Channel predvajali dokumentarec o gradnji največje zgradbe na svetu: Boeing-ove tovarne v bližini Seattla. Vse so postorili in organizirali brez mobilnih telefonov, brez SMS-ov in emailov. Keopsovo piramido celo brez telefonov. Kilgore Trout bi mi prišepnil, da so navodila za vse delavce in tehnologijo dela, klesali s klinopisom že dvesto let prej. Pravzaprav je največje delo predstavljalo prav to klinopisje. Žal se je z leti vse porazgubilo, ko so se delavci naveličali navodil in so si iz njih zgradili hiše. Tako ni več dokaza o tem največjem človeškem kupu kamenja, nekajkrat večjem od samih piramid. Tudi kitajski zid bi zlahka prekašali. Tako so nevestni delavci antični in sodobni svet, kot tudi teorijo organizacij prikrajšali za velik spomenik. Čisti egoizem, da si iz tako dobrih navodil zgradijo hiše. Najbolj objestni celo vikende. To so bili še časi, ko so bila navodila dejansko uporabna. Danes, tudi če se potrudiš na 100 plus straneh, ni možno nič zgraditi, še za podkurit je komajda kaj.

Čeprav je to prišepnil Kilgore Trout, to ni žleht zgodba, temveč čista resnica. Tako kot naše takojšnja vse časna dosegljivost vsem, ki se našega glasu poželijo.
Na nek način smo zamenjali pristne človeške stike za glasovno komunikacijo, kar seveda krepko siromaši naš svet. Iz izrečenih besed prejemamo le majhen del informacije, iz barve glasu že malce več in procentualno največ iz mimike obraza ter govorice telesa. A je bolj varno. Biti daleč stran. In tudi bolj komot. Kadar se nam zljubi, smo lahko v stiku z nekom. In meja eogizma in posesivnosti je šla še malce bolj ven. Na uno stran.
Gledano profesionalno in službeno, gre bolj za organizacijsko nedoslednost. Na nek način spet gradimo svetove iz napačnih navodil. Po drugi strani pa je izredne situacije moč najbolje reševati prav s hitrim komuniciranjem.
Vseeno naslednjič, ko koga hočeš poklicati pomisli. Je res nujno? Ni nemara bolje to povedati v živo?
Če slučajno v sebi še gojite kanček tovrstnega dvoma, morda za človeštvo še ni prepozno. Ne bomo še postali globenači (globalni človek, le del enega človeštva).
In če dvom je, individualizem in človek še obstja. A pri rešitvi tradicija ne pomaga. Imamo protislovne pregovore: Ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš danes.
Na drugi strani tehtnice je: Nikoli ni prepozno.
V kontekstu zapisanega bi rekel samo: mañana…

Na drugi strani je le GSM hell.