Kje bi še bil dober sladoled?

Sem izbirčen. Snobovsko izbirčen. Ne tako, kot Žan, ki je bil v Angliji zadovoljen z Galaxy in se ji je celo drznil reči čokolada. Tisti dan je Žan doživljenjsko izgubil naziv snoba, ki si ga je s trudom ustvarjal s perverznim okusom za ure, parfume in avtomobile. Tudi EU ve, da nekaj kar vsebuje toliko rastlinskih maščob, namesto mlečnih ne more biti čokolada. Zato mora biti Galaxy vegytable in ne chocolate. Ultra vegetariansko skropucalo in ne čokolada, skratka!
Podobno ne razumem tudi kupce BMWjev. Zadeva niti Bose ozvočenja ne premore, kot Audi, Mercedes, AlfaRomeo, Lexus in celo Mazda in Opel. Kaj šele Bang & Olufsen, ki ga lahko spravite v A8, A5, R8 in Q7. Res je, da stane več kot so vredni moji avtomobili a vseeno. Audiofilstvo je zakon. Celo plebejski Renault spravi skupaj Cabasse. BMW spravi skupaj le za Harman Cardon/JBL. Nekaj za kmete pač.

Zato tudi s sladoledi nisem kar takoj zadovoljen. Najboljšega je prodajala na kepce "teta" v kiosku za frančiškansko cerkvijo v Ljubljani. Z osamosvojitvijo, ki jo je financiral tudi Vatikan je "tetin" kiosk izginil. Že prej je motil frančiškane, toda komunisti niso kaj dosti dali na to. K sreči, drugače bi bil takoj ob najboljši sladoled. Pri nas seveda. Izvrstnega na kepice dobite tudi širom po Italiji in začuda tudi v Švici, kjer je nesramno dober in še nekoliko okrutno drag. Tisto nekoliko plebejsko, a po okusu izvrstno, jabolčno sladoledno lučko Migrosa, so prepovedali. Preveč je privabljala ose in ljudje očitno raje buljimo vsepovsod okoli sebe, samo na sladoled ne. Katoliška cerkev v Sloveniji in žuželke v Švici, so me torej stali dobrih sladoledov.
Od Švicarjev je tako ostal Mövenpick. Čudovito dober in okrutno drag. Mini turbo kapitalizem zadnjih dni je tudi tega odnesel s prodajnih polic naših trgovin. Bil je še enkrat dražji od ostalih v naših zamrzovalnikih.

Kaj še ostane?

Testiranje. Z vsakim obiskom v trgovini kupim drugo vrsto sladoleda. Plebejci so znova presenetili. Spar je imel serijo, ki jo seveda že dve leti ne prodajajo več, ki je bila zelo dobra. Oreh, višnja, breskev in jogurt.

Domača proizvodnja je crap. Okus ima po plenicah, zato je ime Planica zelo primerno.

Magnum je presladek. Potrpim lahko samo z Double chocolate, a ne prav dolgo. Tri leta sem abstiniral, kar pomeni, da sem sem in tja kaj poizkusil in potem cel dan pljuval čez usodo.

Tudi Nestle je razočaral na celi liniji s tisto Cremisima serijo. Plastično umetno in presladko. Potem sem na začetku poletja stopil v E.Leclerc in v morju nesnage, ki si ji drznejo reči sladoled, zagledal nekaj novih pročelij. Švicarjem sem hotel dati še eno šanso in kupil sladoled iz serije Nestle La Laitiere. Ker sem zadnjih deset let v lešnikovi fazi, sem tako vzel Noisette. Bilo je neverjetno. Dober lešnikov sladoled s tono in pol čokolade. Prave mlečne švicarske in ne tiste ultra presladke ponaredke od Milke, ki jih prodajajo pri nas. Čokolada je v kosih, tako da je čisti napor spraviti sladoled v šalčko. Naslednji dan sem vzel dve banjici, od katerih mi ni uspelo pojesti niti žličke. Krivi sta obe drugi prebivalki naše hiše. Olie the dog bi to zmazal ravno 3 sekunde pred njima. Vid seveda še ne sme jesti lešnikov. Ob banjicah in papirnih šalčka iz katerih sluti mrzlo naslado pa pridno odpira usta. In če nič ne pride nasproti dvigne obe roki in v zelo Musollinijevem stilu zahteva svoje. Samo besede izbira nekoliko bolje: "A!"
"Aaa!"
Kaj dosti drugega mu ne pride na izbiro. Njegov praded je sladoled goltal. Rojstni dan se je praznovalo, tako kot je bilo zapisano v osebnem dokumentu: od enajstega do trinajstega decembra. Njegova mati, Vidova pra-pra babica se ni čisto spomnila, kdaj ga je rodila. To nekoliko skazi tipičen slovenski lik trpeče matere.
Resnično smo trpeli tudi mi, ko smo z dedom tekmovali, kdo bo prej pojedel 3 ali 6 litrsko banjico sladoleda. Na eni strani on, na drugi moj oče, stric, babica, mama in jaz. Ata, kot sem ga klical, je vedno zmagal, čeprav je stricu od mrzlega napora utripala žilica na čelu tako močno, da sem imel občutek, da bi v primeru, da bi ga potipal po čelu, moja roka ostala tam primrznjena.

Zdaj ne tekmujem več. Se pa tega spomnim. Tistih naših potovanj izza železne zavese v Italijo in potem nazaj s polnim prtljažnikom zamrzovalnih skrinjic in sladoleda. Vsakič, ko sem tako ponesel žlico sladoleda v usta, sem se spomnil druge reči. svetlobe v prostoru, barve babinega puloverja in predvsem dobrega okusa sladoleda. Nekje v ustih se ob dobrem okusu čas pomeša. Nič ni takrat in včeraj. Vse je sedaj. Tisti italijanski sladoled in Nestlejev prinesen iz skoraj sužnjelastniškega francoskega supermarketa.
Tudi Crème Brûlée je bil izvrsten, grenak in skoraj kaven. Drugih se nisem dotikal, ker je bil Noisette tako naravno izvrsten. Celo poletje me je in nas je hladil.

In kaj doživim danes?

Nič več Noisette! Crap!!

A je bil tu ameriško osovraženi dragulj: Häagen-Dazs. Verjetno ste že uživali v njihovih izpostavah v Londonu, Zurichu… v njihovih trgovinah je vedno nekoliko boljši, kot iz lončkov doma. Podobno kot pri Mövenpicku. Gre za ambient, količino, pravo temperaturo in dodatke. Dobro, a niso imeli ravno mojih okusov.
Za vsak slučaj sem vzel še La Laitiere vanilij s kosi čokolade. Bom videl, če je za kaj ali ne.

Tisto najhujše in pereče vprašanje, ki se mi poraja, pa je ali je še kje kak dober sladoled, za katerega ne vem?

Dobri sladoledi vseeno izginjajo. Kje so?

Veš morda ti?