Vsak pleše drugače... vsak odrašča drugače... sam se odraščal ob besedah... besedah podobni glasbi... tam ni bil pomemben odgovor cilj... Ne... kje pa... je bil pomemben miselni potek... tisto drsenje misli v dvoje... sledenje koraku drug drugega... ni se hodilo drug po drugem... ni... kadar je eden stopil silovito, se je drugi umaknil... tako kot v bikoborbi... kadar je eden postal mehak in nežen... se je drugi približal in ovil v objem... Nikoli nista bila eno... vedno le dva v enem... Ne moreš biti eno... potem to ni pogovor... potem bi bil monolog... Da sta lahko v dvoje eno, potrebujemo mejo... in da si eno v dvoje, potrebujemo svobodo... ta meja med svobodo je spremenljiva... vsak dan malce drugačna... vendar v osnovi takšna, kot jo odločita oba glavna plesalca... Je kot ples... meni ljubi argentinski tango... meja med dvema silama... kadar plešeš tango, ne pogleduješ po drugih plesalkah... jih ne iščeš, niti ne vidiš... ker je bistvo pred teboj... celota tvojega bitja je tu... pred tvojimi očmi... telo žari in notranja sila se spreminja v korake in premike telesa... počasi.. zdaj silovito... energično... in potem spet nežno, skoraj božajoče... samo slediš vsemu v sebi... vedno je tako... pri plesu... in naj bi bilo tudi v življenju... Toda ples traja par minut... življenje več let...
Ples je življenje, življenje izven plesa le pavza?
Morda... toda ples je le del življenja... ta del vsebuje najosnovnejši princip delovanja dveh... in tega se velja držati, kadar je le moč... ta princip je: POKAŽI... pokaži vse, kar je v tebi.. daj vse od sebe... samo tako je ples, ples in življenje, življenje... ni potrebno znati vsega, kje pa! Saj se tako vsi ves čas učimo... samo pokaži... pokaži, kje si, kdo si... pokaži, da se umikaš... pokaži, da bi rad drvel po plesišču... pokaži, da bi se počasi prepletal na mestu...
Če bi si torej kdo zaželel sredi plesa ustaviti, premisliti, ker določenega koraka ne obvladuje... khmm... je to še ples? Glasba igra naprej.. to je res... čas teče... tudi to je res... in ples?
Ni ga... in življenje z njim obstane... zaradi dvoma... zaradi tistega svetega filozofskega vprašanja... Kdo sem, kaj hočem... Prav... lepo, da obstajajo takšna vprašanja v tebi... samo ne med plesom... ne v življenju v dvoje... misli, sprašuj se, ko si sam... kadar jadraš sam kot Jonathan... nikoli kadar si v dvoje... v dvoje se pleše... premika... ne stoji... če stojiš predolgo... soplesalka odide...
Sem že doživel... tako za res... imel sem tista najhujša vprašanja v sebi... raznih oblik in besed... z eno samo osnovo... zmorem to? In plesalka ni čakala... ni... je ujela drugega... veselega... ki je priskakljal mimo... in je tudi odskakljal naprej... in tako sva ostala na plesišču... jaz s svojimi vprašanji... in ona s svojimi... ni spregledala menjajočega... preskakojočega plesalca... ni mogla... ni videla... je to umetnost mišljenja med ognjem dveh plešočih... ni uspela pomisliti... je prehitro zamenjala plesalca... in v sebi je bila še preveč odprta, da bi se lahko vprašal tisto prvo vprašanje... tisto, ki se ga je spraševala, ko je prvič zares pogledala v moje oči... in potem jo je tako strašno motila tišina... tisti mir, ki se ovije okoli mene, ko padem v misli...
Tako sem stal na enem koncu ovit v črn plašč jaz... in na drugi ona, s spuščenim pogledom... Plašč je bil lahak, gibljiv... žametno črn... ni me okoval on... ne, moje misli... moj dvom... pozabil sem, da plešem... pozabil, da plešem v dvoje... tu ni postanka... ni... lahko je... toda v dvoje... ne v eno...
Ona ni bila nikakršna nestrpnica... kje pa... samo ustavil sem se že prevečkrat... takšen soplesalec postane dolgočasen... ves čas stoji... odet v črno... sprva se ji je to zdelo očarljivo... črni klobuk, plašč in maska, ki se je zarisala okoli obraza, ko sem se ustavil... včasih... potem je ugotovila, da plašč vedno znova pride... maska nikoli popolno ne izgine...
Je želela samo, da je srajca vedno zapeta... ovita v kravato... to bi pustila... toda nisem nosil zapetih srajc... ni bilo kravate... nosil sem zapeto masko misli... misli, ki nikoli niso izginile z obraza... njih senca počasi najedala je srce... moje... in njeno... in ritem glasbe se je zapletel... med koleščka najinih src, ki sta v objemu plesa, vedno skočila skupaj, se je pritihotapila ta fina, očem komaj vidna tkanina... zaškrtalo je... zaropotalo... grozno... prav slišim tisti ropot v ušesih... še vedno... tako kot pomnim prav vsako krivljenje pločevine ob prometnih nesrečah, ki sem jih bil udeležen... a ni bil tako grozen ta ropot... ne... bolel me je njen in moj pogled... tista bolečina, ki je pričarala solze... tiste, ki hitele so na pomoč srcu... srcu, ki se je ustavilo... vedno bolj zapleteno v temno tkanino... Ne pomaga krvavo rdeča srajca, ne pomaga odstiranje zaves plesišča, da sonce prebije težke zavese... ne pomaga žarek od zunaj... morda samo za trenutek prinese ponovno občutek toplote in domačnosti... toda ples je zastal... srce boli... koleščka se lomijo... trejo... meljejo tisto črno med njima... in če se vajin pogled ponovno ujame... korak preplete.. telo zgane njeno in tvoje... potem... potem zmeljejo črnino... razparajo tkanino... in solze mehko podmažejo koleščka, da se še bolj zavrtijo... da oba srca še močneje poženeta...
Sem videl nekoč... dolgo tega... dva takšna prava plesalca... leta na hrbtih obeh so bila obilna.. in niso več dovoljevala prav vseh premikov... gibčnosti... in naravnost prepovedovala vse, kar je akrobatskega... tisto, kar se zdi nam mlajšim edino pomembno... ne... njima več ni bilo... plesala sta počasi... umirjeno... a vseeno bolj blizu, kot kdorkoli na plesišču okoli... tem plesišču ali kjerkoli na svetu... tesno... prepletajočih se nog... rok... in najpomembneje src... ni bil to silovit objem, čeprav je dajal vtis, da je trdnejši od katerekoli stvari na tem planetu... ni stiskal kot kake čeljusti bagra... ne, nežno se je ovijal okoli njiju... mehko... da se mi je zdelo, da je še svetloba okoli njunih teles mehkejša... mestoma svetlejša... celo njuna črna obleka je svetila... čisto zares... modrikasto... in potem spet rdečo... ter v posameznih gubah celo rumeno... in za rokavi zeleno... pravzaprav je bila črna samo ogrodje za vse barve, ki so se razlivale po njima... mehko... počasi... previdno... nežno... drug drugega sta držala blago, kot držiš v dlaneh pravkar izvaljenega piščančka... a je sila iz njunih oči, ter gibov bila tako silovita, da sem se bal za prav vsakega od stebrov, do katerega sta pridrsela med svojim plesom... vsak gib je bil nabit z energijo lastno vesolju... če bi postavil v smer gibanja njunih nog železni tram, bi se razblinil brez zvoka... njuni podplati so dejansko nazaustavljivo drseli po tleh... čutil sem to... in skoraj se mi je zazdelo, da plesišče v neposredni bližini njunih stopal ni več iz lesa... ni več parket na katerem sem stal tudi sam... ne, bilo so zvezde... bilo je nebo... in če bi pogledal na hitro, bi rekel, da se iskri izpod njunih korakov... a se ni... so bile to samo zvezde, ki so ugašale premosorazmerno z oddaljenosti njunih nog...
Solze so mi prilezle na lica, ko sem ju opazoval... tako blizu sta bila... tako zelo blizu... Hočem to... želim si to... a sama želja ni dovolj... ni... tudi ogenj v meni, ki se je prikradel iz globin in želel življenje, ki videl ga je preko mojih oči... ni dovolj ogenj... ne želja... ne koprnenje... ne... ni... je potrebno plesati... plesati... in dajati... dajati... pokazati... vse... do zadnjega diha sebe... vse, prav vse... samo takrat... morda takrat bom lahko tako silovito objet... samo takrat, uspel mi bo srčni zaplet... ko se vse obrne... vse kar je znotraj postane zunaj... in obratno... takrat bodo tudi barve plesale skupaj z nama... ovijale naju bodo v počasen ples po zvezdah...
Do takrat... se bom učil... ne ustavljal... plesal... drsel... živel... gorel... Vem že dolgo, da ne moreš plesati z dvema... nikoli z dvema... to ni ples... z enim srcem se lahko oviješ le okoli srca enega... ljubljenega... jaz imam eno srce... pa ti?
1 komentar:
Objavite komentar