O tem zakaj gredo vse stvari skupaj in potem še narobe, je že gospod Murphy nekaj povedal. V kratki knjižici Murphy-jevih zakonov. In že tam piše, da jih ni napisal Murphy, temveč nekdo drug s tem imenom. :)
Murphy me ima zelo, zelo rad. Nadpovprečno. Recimo, vzemimo preteklo nedeljo. Hani so pričeli rasti še ostali zobje okoli že njenih ustaljenih štirih zobkov imenovanih tudi 'hrček look', dva zgoraj in dva spodaj. Ostri so dovolj, da je mami pregriznila prst in še kaj. Mene za enkrat še varčuje. Verjetno je že skalkulirala, da zame nima smisla zapravljati ugriza štirih zobkov, bomo malce počakali na večjo armado!
Seveda prihod te armade ni ravno najbolj neboleča zadeva. In ob tem sem prav srečen, da nam ljudem običajno zobje rastejo v otroštvu. Edina žival, ki se ji zobje nenehno obnavljajo je morski pes, ampak njegovi možgani so minimalistični. Zadolženi samo za osnovne stvari. Verjetno smo morali pred stvarnikom izbirati: zobe ali možgane. Kaj prinese več hudega je še vprašanje.
No, te mali zobki hčerki načenjajo tudi spanec in njeno običajno radovedno zvedavost. Tistega dne je bila torej še posebno tečna. Zato smo jo oddali malce na servis babici in dedku, da jo vozita po okrašeni Ljubljani. Lučke in mraz so ji le za kratek čas povrnili nasmeh in raziskovalnega duha na obraz.
Medtem, je doma A. že prvič bruhala. Že cel dan jo je bolela glava, pravzaprav že drugi dan. Pri ženskah to človek težko opazi, ker je to dokaj pogosto opravilo. Včasih pač oblečejo krilo, drugič glavobol. Modne smernice me niso nikoli zanimale.
Toda bruhanje je nekaj drugega. Trd trebuh tudi. Oboje je znamenje, ki lahko pomeni več stvari, od zastrupitve, do resnih problemov notranjih organov, ki zahtevajo rešilno vozilo in vse kar šteje zraven. Od carskega reza naprej, jo vsake toliko časa boli tudi v tem predelu. Zato moj pomislek o drugi resnejši varianti ni bil čisto odveč. Tu moram dodati, da ta predel pri ženskah ne skrbi za modni dodatek glavobol, temveč je kar stalnica. Podobno kot kakšna ženska mesečna revija, ki se je ne moreš od-naročiti, ne glede na vsebino.
Presunljivo je hčerka na tega dneva dan zaplesala že na prve takte priredbe Sting-ove Roxanne. Ne glede na to kolikokrat sem ji ga zavrtel znova ali kje se je tisti hip nahajala. Že to bi mi moralo dati slutiti, da so pred menoj tragedije epskih razsežnosti. Sting-ov, oz. Police original je otožno živahen, priredba pa je naravnost zatemnjeno depresivna, rešuje ga samo tango ritem. Aja, peli so ga v filmu Moulin Rouge.
Stari starši so hčerko pripeljali nazaj pozno. Tako je bila že vsa na koncu in je čakala samo še spanec. Ovira pri tem so obleke, ki jih sovraži, kadar se jo oblači in ko se jo slači. Temu primerno vrešči in joka. Me prav zanima ali se bo kasneje kdaj razvila v zasvojenko pred okenskimi izložbami butikov?
A. je na prelestne glasove vstala, vsa zelena v obraz in s svojimi gibanji poskušala posnemati, gibe, ki so sicer običajni, kadar se preoblači hčerko. Sredi tega je zelenilo njenega obraza postalo še bolj zeleno, kot neke vrste semaforne luči. In res. Hitro je vstala in speljala. Izza stene se je samo slišal njen novi promet, ki je po enosmerni vozil v napačni smeri.
Seveda je hči na vse to reagirala skrajno užaljeno in vzdignila frekvence, tako da mislim, da na naslednjem pregledu mojega sluha ne bom slišal kar nekaj frekvenc. Preprosto bodo predeli frekvenčnega spektra zradirani. Že tako ne vidim letal, sedaj jih še slišal ne bom.
No, nekako sem jo z mojimi dolgoletno izpiljenimi fintami (imam dva mlajša brata in sestro), končno pripravil, da je zaspala. Seveda je spala tudi druga. A.. Mislim, da sem ob njenem zvočnem posegu na drugi strani zidu hotel povedati star nauk, ki mi ga je posredoval še moj ded: "Kozlati, se pravi rit goljufati."
Pa sem se temu pametno odpovedal in raje zagrabil posodo z mešanimi oreščki in pokukal, če bo danes Jerry povedal kaj novega. Ni.
Pred televizijo sem obsedel do pol polnoči, kot da bi slutil, da ni pametno početi kaj drugega. Takrat se je prvič oglasila hči. Uspaval sem jo nazaj in šel še sam spati. Čez pol ure je ponovno prijavila alarm. Čez pol ure spet in čez pol ure ponovno. Potem sem prinesel odejo in blazino kar v njeno sobo in se ulegel poleg njene otroške posteljice na pene, ki jih ima za igranje. Na švicarsko preciznih pol ure se je zbujala in s tem tudi mene.
Ob štirih mi je postalo slabo. Malce zaradi šok terapije ob ne-spanju in malce zares. Zato sem se odločil, da grem raje spat na svojo posteljo. Ko sem se ravno ulegel, je še A. vprašala, kako sem.
"Zdaj je še meni slabo in imam čisto napet trebuh."
"Boš videl sedaj, boš še ti bruhal."
"Ne bom, to ni moško." sem ji rekel.
"Ha, ha... boš že videl, kaj ni moško. Jaz se sedaj malce bolje počutim, bom šla jaz naslednjič do hčere."
"Prav." sem zamrmral in potem dodal: "Se počutim kot Garfield."
"Kdo?"
"Garfield the Cat."
"A to uni iz tistih tvojih stripov?"
"Ja, enkrat se je tako najedel, da s tačkami ni mogel doseči tal in ni mogel nikamor. Točno tako se počutim." in potem so me moje lastne besede uspavale in sem nekako ugasnil.
Zbudil sem se na boku in nekaj v mojem trebuhu je sililo ven, ker sem bil popolnoma neprespan in nisem dojemal, kaj je res in kaj ni, niti nisem bil čisto prepričan, da sem buden, sem imel občutek, da gledam "Alien" v neki novi filmski tehniki, ki ti daje moč občutiti vse v prvi osebi.
"Kaj je?" se je oglasila A., ko je zaslišala moje jamranje.
"Napačen sedež sem vzel."
"Kakšen sedež?" sem jo slišal zaskrbljeno vstati.
"Na temle sedežu se čuti Aliena, ki leze ven iz trebuha, upam, da si vzela tistega na katerem sedi Sigurney Wiever."
"Še enkrat, kakšnem sedežu?" je sedaj resnično zaskrbljena vstala A. in položila roko na mojo glavo.
"V kinu."
"Kakšnem kinu?"
"Ja, a nismo v kinu?"
"Ne. Ne me strašit Erik."
"Ja, no, potem pa žal zares boli."
"Daj nehaj me zajebavat! Saj se mi smiliš, ker sem še pred parimi urami čutila isto. Ampak, ne me strašit, no. Sem mislila, da se ti je zmešalo ali kaj."
"Ja, se še nisi navadila, da sem vedno na tem?"
"Ja, do sedaj bi se pa res lahko... ja, to pa res." je nekaj zabrundala bolj sebi v svarilo.
Z mojim humorjem je tako, da se prebudi le kadar sem bolan, neprespan ali popolnoma utrujen. Tako, da imam občutek, da bom edini zares dober vic povedal na smrtni postelji. BTW ali veste kakšna je najbolj primerna starost za moškega, da se poroči?
Tam okoli devetesetih, pet sekund pred smrtjo. :)
Seveda sem ji ta vic povedal. In potem me je usekala po glavi in takoj rekla:
"Oprosti, oprosti..."
"Ej, zdaj se res počutim, kot da me bo razneslo..." in čez hip sem jo že vprašal: " A ti morda stiskaš moje grlo?"
"Ne." je ponovno zaskrbljeno vstala.
"Ah, potem bo pa Alien... bom raje vstal..." sem še uspel reči in s hitrim korakom krenil ven iz sobe, na sredini dnevne sobe me je stisk okoli vratu še bolj zagrabil in v usta sem dobil prvo porcijo "Aliena". Ravno sem še uspel odpreti vrata WC-ja, ko je že letelo v drugo iz mene.
Kot da bi me najmanj gorila zagrabila okoli vratu in potem bi me slon brcnil v trebuh. Ja, prav tako gladko je šlo. In je letelo. Iz mene. V curku in v količinah. Če bi bila to nafta, bi bil bogat. Samo nisem mogel tega občudovati, bruhal sem prvič v svojem življenju. O.K. Sem prej že bruhal v otroštvu, ko sva z bratom ležala vsak v svoji postelji in imela zraven postelje vsak svoje vedro. Khm, vedro je bilo za... khm... saj veste kaj. Ja, takrat sva imela maraton. Enotedenski. Ampak takrat sem štel pod deset let in to ne šteje!
"Kaj je?" je vprašala A., ko sem se čez par minut vrnil nazaj.
"Ah, lezbijka si!"
"Kaj?" se je spet zravnala v postelji.
"Jah, bruhal sem, torej nisem moški."
"Aja.. ha, ha.. saj sem ti rekla."
"Že, že... samo to si ti nekaj zgoljufala, jaz NIKOLI ne bruham!"
"Ha, ha.. očitno ni tako."
"Nikoli več ne bom jedel arašidov."
"Jaz pa tune in riža ne.." je dodala A.
Zaspal sem, ker se je trebuh ponovno počutil normalno, človeško. A ne dolgo. Čez 45 minut. Sem se spet zbudil. Očitno je bila to noč, ki se je pravilno razdelila na pol ure in na tričetrt ure. Ponovno je bil tu znan gorilin prijem in sem zato preventivno odkorakal do stranišča.
Tam pa ni bilo nič več gorile in nobenega slona... samo neka podlasica se mi je zavrtela v trebuhu in vse je začelo leteti iz mene. "Exorsist" je ime filmu. Samo te scene me lahko potolčejo. Pa ne v barvah in občutenemu, ne ne... samo tisti projektilno, gasilski lok izbrizganega je bil v filmu boljši in daljši... drugače sem v vseh pogledih sodil v ta film... in medtem, ko nisem imel nobenega nadzora nad svojim prebavnim traktom, sem preprosto razmišljal o morebitni karieri v filmski industriji. Imel sem še nekaj novih idej, za zorni kot kamere in podobno, potem me je pa začelo preveč žgati... Nehal sem...
"Samo, če pomislim, na okus arašidov, pa bom bruhal..." sem zamrmral in sem. Bruhal.
'Uau! Mogoče sem pa že telekinet? Ali telepat, samo pomislim in se zgodi.' sem pomislil. Ja, mogoče se vam vsem skupaj vse tole zdi malce čudno, toda rekli so mi, da je v težkih situacijah vedno potrebno najti dobre plati. In jaz sem jih. Pravzaprav mi je bilo kar zabavno. Do tega drugega primera, ko je bilo pa že malce naporno. Telo se mi je začelo tresti.
"Zakaj nisem jedel nič čokolade? Potem bi se jo izogibal celo leto." sem rekel, ko sem se izmučen vrnil nazaj v spalnico. Zunaj, se je počasi svital dan.
"A tko, jaz se tu za svet borim, oni pa takole, v službo! Niti enega hvala!" sem rekel ob zvoku startajočih motorjev avtomobilov mojih sosedov, ki dokaj zgodaj hodijo v službo.
"Dej, nehi že noret... a ti ni dovolj, da si bolan... pejt že no spat!" se je v skrbeh oglasila A..
"Nobeden me ne mara!" sem še rekel z Musolinijevsko vzdignjeno brado, da se je A. morala začeti režati, težavam navkljub.
Tisti dan, ponedeljek, je upravičil tisti narodni izrek: I HATE MONDAYS!
Hči se je zbudila ob 8 in A. jo je vzdignila iz posteljice in potem spala kar v dnevni sobi naprej. Jaz sem bil tako slab, da sem vstal šele okoli 11h. Zdravnica je povedala, da razsaja trebušna gripa in da je v raznih oblikah, eni samo bruhajo, druge bolijo vse kosti in mišice, ter dobijo vročino.
A. je bila boljša od mene, ker je več bruhala. Meni je še vedno ostalo dovolj, da sem bil cel dan uničen. Hči sta ob treh prevzela stara starša in midva sva spala naprej. V ponedeljek sva bila budna vsak točno po pet ur. Vse ostalo sva prespala.
"Prekleta anatomija, zakaj se vedno spravlja name?"
"Kako?" me je vprašala A., ki je bila sedaj, v torek že boljša.
"Vse, prav vse me boli, do zadnje kosti. Zakaj se moram vedno znova učiti svoje lastne anatomije, a?"
"Ah, ne nori spet... no..."
"No, prinesi termometer... " pokazal je 38,4°C.
"Saj ti goriš!" mi je rekla, ko se me je dotaknila z dlanjo.
"Ja, cela univerza v meni gori! In ugani, vsi študenti so študenti medicine!"
O.K. Danes je četrtek. Sem spet na nogah. Včeraj sem sicer bil že navidezno v redu. Toda, ko sem šel po dveh krajših opravkih, sem imel na koncu občutek, da sem se vrnil najmanj z Mount Everest-a. In do danes nisem imel okusa, sicer dva dni tako nisem nič jedel, ker mi ni bilo več do tistih bulimističnih dopustnih užitkov na WC-ju, glede anoreksije se mi pa ni potrebno bati, verjetno ravno obratno.
Sedaj sem nevaren samo ostalim. Proti virusom namreč ni zdravil niti pomoči. So v meni in iščejo novi material. Če se vam zdi življenje prelepo, ali zgolj samo dolgočasno, pridite k meni. Namenim vam en masten poljub. :)
Virusi.
Nekdo z domišljijo jih dela. In za tiste na računalniku imamo vsaj anti-virusne programe.
Zanimivo je, to, da sem na Internetu od leta 1995. To je polnih 6 let. V vsem tem času, me ni okužil niti en sam samcat virus in nisem nikoli uporabljal Anti-virusnih programov. Letos sem bil pod napadom štirih. Vsi trije so prišli iz naslovov, od koder sem pričakoval pošto: LJ- TOWER, LJ-Vrtec itd.
Tri sem takoj onesposobil, eden se mi je prebil, za celih 5min. In naredil sranje. Poslal se je celo ljudem, katerih e-naslova nimam. Namen teh računalniških virusov, je da se čimbolj razširijo. Zato niso zelo destruktivni. So samo nesramni. Po računalniku namreč pogledajo za naslovi, dokumenti... in se potem razpošiljajo naokoli. Vsi virusi imajo najraje zaupne dokumente, najraje pošiljajo prav te. Tiste, ki so zavarovani s passwordom.
In ha, ha, ha, ha... tu se lahko smejim. Napadejo le .doc in .txt file in to tiste, ki so večji od 100Kb. Se pravi Word in tekst file.
Moja staromodna narava mi nalaga, da vse moje tipkarske izdelke shranjujem v drugačni obliki, ki seveda porabi manj prostora in tudi virusom ni zanimiva, tako ne za OKUŽIT, kot tudi za POŠILJAT ne. :)
Pametno.
Hmm.. samo za tele ta prave, BIO.VIRUS pa nimam tega.
Čeprav imam včasih občutek, da oboje vrste virusov izdelujejo ista bitja... s čudaškim smislom za humor. :)
Aja, BIO-Virus se je razširil naprej na Anjine starše, eden občuduje anatomijo, drugi bulimijo. Moja mama se je odločila samo za anatomijo, verjetno iz profesionalnih razlogov. Edini od obiskov, ki ni zbolel, sta bila B. in J. Toda J. je tako ali tako bruhala dan pred tem. Se pravi, da nam je prinesla posebno darilo. Virus.
Hvala, hvala.
Kje ga je staknila, pa je strogo zaupno. :)
Murphy me ima zelo, zelo rad. Nadpovprečno. Recimo, vzemimo preteklo nedeljo. Hani so pričeli rasti še ostali zobje okoli že njenih ustaljenih štirih zobkov imenovanih tudi 'hrček look', dva zgoraj in dva spodaj. Ostri so dovolj, da je mami pregriznila prst in še kaj. Mene za enkrat še varčuje. Verjetno je že skalkulirala, da zame nima smisla zapravljati ugriza štirih zobkov, bomo malce počakali na večjo armado!
Seveda prihod te armade ni ravno najbolj neboleča zadeva. In ob tem sem prav srečen, da nam ljudem običajno zobje rastejo v otroštvu. Edina žival, ki se ji zobje nenehno obnavljajo je morski pes, ampak njegovi možgani so minimalistični. Zadolženi samo za osnovne stvari. Verjetno smo morali pred stvarnikom izbirati: zobe ali možgane. Kaj prinese več hudega je še vprašanje.
No, te mali zobki hčerki načenjajo tudi spanec in njeno običajno radovedno zvedavost. Tistega dne je bila torej še posebno tečna. Zato smo jo oddali malce na servis babici in dedku, da jo vozita po okrašeni Ljubljani. Lučke in mraz so ji le za kratek čas povrnili nasmeh in raziskovalnega duha na obraz.
Medtem, je doma A. že prvič bruhala. Že cel dan jo je bolela glava, pravzaprav že drugi dan. Pri ženskah to človek težko opazi, ker je to dokaj pogosto opravilo. Včasih pač oblečejo krilo, drugič glavobol. Modne smernice me niso nikoli zanimale.
Toda bruhanje je nekaj drugega. Trd trebuh tudi. Oboje je znamenje, ki lahko pomeni več stvari, od zastrupitve, do resnih problemov notranjih organov, ki zahtevajo rešilno vozilo in vse kar šteje zraven. Od carskega reza naprej, jo vsake toliko časa boli tudi v tem predelu. Zato moj pomislek o drugi resnejši varianti ni bil čisto odveč. Tu moram dodati, da ta predel pri ženskah ne skrbi za modni dodatek glavobol, temveč je kar stalnica. Podobno kot kakšna ženska mesečna revija, ki se je ne moreš od-naročiti, ne glede na vsebino.
Presunljivo je hčerka na tega dneva dan zaplesala že na prve takte priredbe Sting-ove Roxanne. Ne glede na to kolikokrat sem ji ga zavrtel znova ali kje se je tisti hip nahajala. Že to bi mi moralo dati slutiti, da so pred menoj tragedije epskih razsežnosti. Sting-ov, oz. Police original je otožno živahen, priredba pa je naravnost zatemnjeno depresivna, rešuje ga samo tango ritem. Aja, peli so ga v filmu Moulin Rouge.
Stari starši so hčerko pripeljali nazaj pozno. Tako je bila že vsa na koncu in je čakala samo še spanec. Ovira pri tem so obleke, ki jih sovraži, kadar se jo oblači in ko se jo slači. Temu primerno vrešči in joka. Me prav zanima ali se bo kasneje kdaj razvila v zasvojenko pred okenskimi izložbami butikov?
A. je na prelestne glasove vstala, vsa zelena v obraz in s svojimi gibanji poskušala posnemati, gibe, ki so sicer običajni, kadar se preoblači hčerko. Sredi tega je zelenilo njenega obraza postalo še bolj zeleno, kot neke vrste semaforne luči. In res. Hitro je vstala in speljala. Izza stene se je samo slišal njen novi promet, ki je po enosmerni vozil v napačni smeri.
Seveda je hči na vse to reagirala skrajno užaljeno in vzdignila frekvence, tako da mislim, da na naslednjem pregledu mojega sluha ne bom slišal kar nekaj frekvenc. Preprosto bodo predeli frekvenčnega spektra zradirani. Že tako ne vidim letal, sedaj jih še slišal ne bom.
No, nekako sem jo z mojimi dolgoletno izpiljenimi fintami (imam dva mlajša brata in sestro), končno pripravil, da je zaspala. Seveda je spala tudi druga. A.. Mislim, da sem ob njenem zvočnem posegu na drugi strani zidu hotel povedati star nauk, ki mi ga je posredoval še moj ded: "Kozlati, se pravi rit goljufati."
Pa sem se temu pametno odpovedal in raje zagrabil posodo z mešanimi oreščki in pokukal, če bo danes Jerry povedal kaj novega. Ni.
Pred televizijo sem obsedel do pol polnoči, kot da bi slutil, da ni pametno početi kaj drugega. Takrat se je prvič oglasila hči. Uspaval sem jo nazaj in šel še sam spati. Čez pol ure je ponovno prijavila alarm. Čez pol ure spet in čez pol ure ponovno. Potem sem prinesel odejo in blazino kar v njeno sobo in se ulegel poleg njene otroške posteljice na pene, ki jih ima za igranje. Na švicarsko preciznih pol ure se je zbujala in s tem tudi mene.
Ob štirih mi je postalo slabo. Malce zaradi šok terapije ob ne-spanju in malce zares. Zato sem se odločil, da grem raje spat na svojo posteljo. Ko sem se ravno ulegel, je še A. vprašala, kako sem.
"Zdaj je še meni slabo in imam čisto napet trebuh."
"Boš videl sedaj, boš še ti bruhal."
"Ne bom, to ni moško." sem ji rekel.
"Ha, ha... boš že videl, kaj ni moško. Jaz se sedaj malce bolje počutim, bom šla jaz naslednjič do hčere."
"Prav." sem zamrmral in potem dodal: "Se počutim kot Garfield."
"Kdo?"
"Garfield the Cat."
"A to uni iz tistih tvojih stripov?"
"Ja, enkrat se je tako najedel, da s tačkami ni mogel doseči tal in ni mogel nikamor. Točno tako se počutim." in potem so me moje lastne besede uspavale in sem nekako ugasnil.
Zbudil sem se na boku in nekaj v mojem trebuhu je sililo ven, ker sem bil popolnoma neprespan in nisem dojemal, kaj je res in kaj ni, niti nisem bil čisto prepričan, da sem buden, sem imel občutek, da gledam "Alien" v neki novi filmski tehniki, ki ti daje moč občutiti vse v prvi osebi.
"Kaj je?" se je oglasila A., ko je zaslišala moje jamranje.
"Napačen sedež sem vzel."
"Kakšen sedež?" sem jo slišal zaskrbljeno vstati.
"Na temle sedežu se čuti Aliena, ki leze ven iz trebuha, upam, da si vzela tistega na katerem sedi Sigurney Wiever."
"Še enkrat, kakšnem sedežu?" je sedaj resnično zaskrbljena vstala A. in položila roko na mojo glavo.
"V kinu."
"Kakšnem kinu?"
"Ja, a nismo v kinu?"
"Ne. Ne me strašit Erik."
"Ja, no, potem pa žal zares boli."
"Daj nehaj me zajebavat! Saj se mi smiliš, ker sem še pred parimi urami čutila isto. Ampak, ne me strašit, no. Sem mislila, da se ti je zmešalo ali kaj."
"Ja, se še nisi navadila, da sem vedno na tem?"
"Ja, do sedaj bi se pa res lahko... ja, to pa res." je nekaj zabrundala bolj sebi v svarilo.
Z mojim humorjem je tako, da se prebudi le kadar sem bolan, neprespan ali popolnoma utrujen. Tako, da imam občutek, da bom edini zares dober vic povedal na smrtni postelji. BTW ali veste kakšna je najbolj primerna starost za moškega, da se poroči?
Tam okoli devetesetih, pet sekund pred smrtjo. :)
Seveda sem ji ta vic povedal. In potem me je usekala po glavi in takoj rekla:
"Oprosti, oprosti..."
"Ej, zdaj se res počutim, kot da me bo razneslo..." in čez hip sem jo že vprašal: " A ti morda stiskaš moje grlo?"
"Ne." je ponovno zaskrbljeno vstala.
"Ah, potem bo pa Alien... bom raje vstal..." sem še uspel reči in s hitrim korakom krenil ven iz sobe, na sredini dnevne sobe me je stisk okoli vratu še bolj zagrabil in v usta sem dobil prvo porcijo "Aliena". Ravno sem še uspel odpreti vrata WC-ja, ko je že letelo v drugo iz mene.
Kot da bi me najmanj gorila zagrabila okoli vratu in potem bi me slon brcnil v trebuh. Ja, prav tako gladko je šlo. In je letelo. Iz mene. V curku in v količinah. Če bi bila to nafta, bi bil bogat. Samo nisem mogel tega občudovati, bruhal sem prvič v svojem življenju. O.K. Sem prej že bruhal v otroštvu, ko sva z bratom ležala vsak v svoji postelji in imela zraven postelje vsak svoje vedro. Khm, vedro je bilo za... khm... saj veste kaj. Ja, takrat sva imela maraton. Enotedenski. Ampak takrat sem štel pod deset let in to ne šteje!
"Kaj je?" je vprašala A., ko sem se čez par minut vrnil nazaj.
"Ah, lezbijka si!"
"Kaj?" se je spet zravnala v postelji.
"Jah, bruhal sem, torej nisem moški."
"Aja.. ha, ha.. saj sem ti rekla."
"Že, že... samo to si ti nekaj zgoljufala, jaz NIKOLI ne bruham!"
"Ha, ha.. očitno ni tako."
"Nikoli več ne bom jedel arašidov."
"Jaz pa tune in riža ne.." je dodala A.
Zaspal sem, ker se je trebuh ponovno počutil normalno, človeško. A ne dolgo. Čez 45 minut. Sem se spet zbudil. Očitno je bila to noč, ki se je pravilno razdelila na pol ure in na tričetrt ure. Ponovno je bil tu znan gorilin prijem in sem zato preventivno odkorakal do stranišča.
Tam pa ni bilo nič več gorile in nobenega slona... samo neka podlasica se mi je zavrtela v trebuhu in vse je začelo leteti iz mene. "Exorsist" je ime filmu. Samo te scene me lahko potolčejo. Pa ne v barvah in občutenemu, ne ne... samo tisti projektilno, gasilski lok izbrizganega je bil v filmu boljši in daljši... drugače sem v vseh pogledih sodil v ta film... in medtem, ko nisem imel nobenega nadzora nad svojim prebavnim traktom, sem preprosto razmišljal o morebitni karieri v filmski industriji. Imel sem še nekaj novih idej, za zorni kot kamere in podobno, potem me je pa začelo preveč žgati... Nehal sem...
"Samo, če pomislim, na okus arašidov, pa bom bruhal..." sem zamrmral in sem. Bruhal.
'Uau! Mogoče sem pa že telekinet? Ali telepat, samo pomislim in se zgodi.' sem pomislil. Ja, mogoče se vam vsem skupaj vse tole zdi malce čudno, toda rekli so mi, da je v težkih situacijah vedno potrebno najti dobre plati. In jaz sem jih. Pravzaprav mi je bilo kar zabavno. Do tega drugega primera, ko je bilo pa že malce naporno. Telo se mi je začelo tresti.
"Zakaj nisem jedel nič čokolade? Potem bi se jo izogibal celo leto." sem rekel, ko sem se izmučen vrnil nazaj v spalnico. Zunaj, se je počasi svital dan.
"A tko, jaz se tu za svet borim, oni pa takole, v službo! Niti enega hvala!" sem rekel ob zvoku startajočih motorjev avtomobilov mojih sosedov, ki dokaj zgodaj hodijo v službo.
"Dej, nehi že noret... a ti ni dovolj, da si bolan... pejt že no spat!" se je v skrbeh oglasila A..
"Nobeden me ne mara!" sem še rekel z Musolinijevsko vzdignjeno brado, da se je A. morala začeti režati, težavam navkljub.
Tisti dan, ponedeljek, je upravičil tisti narodni izrek: I HATE MONDAYS!
Hči se je zbudila ob 8 in A. jo je vzdignila iz posteljice in potem spala kar v dnevni sobi naprej. Jaz sem bil tako slab, da sem vstal šele okoli 11h. Zdravnica je povedala, da razsaja trebušna gripa in da je v raznih oblikah, eni samo bruhajo, druge bolijo vse kosti in mišice, ter dobijo vročino.
A. je bila boljša od mene, ker je več bruhala. Meni je še vedno ostalo dovolj, da sem bil cel dan uničen. Hči sta ob treh prevzela stara starša in midva sva spala naprej. V ponedeljek sva bila budna vsak točno po pet ur. Vse ostalo sva prespala.
"Prekleta anatomija, zakaj se vedno spravlja name?"
"Kako?" me je vprašala A., ki je bila sedaj, v torek že boljša.
"Vse, prav vse me boli, do zadnje kosti. Zakaj se moram vedno znova učiti svoje lastne anatomije, a?"
"Ah, ne nori spet... no..."
"No, prinesi termometer... " pokazal je 38,4°C.
"Saj ti goriš!" mi je rekla, ko se me je dotaknila z dlanjo.
"Ja, cela univerza v meni gori! In ugani, vsi študenti so študenti medicine!"
O.K. Danes je četrtek. Sem spet na nogah. Včeraj sem sicer bil že navidezno v redu. Toda, ko sem šel po dveh krajših opravkih, sem imel na koncu občutek, da sem se vrnil najmanj z Mount Everest-a. In do danes nisem imel okusa, sicer dva dni tako nisem nič jedel, ker mi ni bilo več do tistih bulimističnih dopustnih užitkov na WC-ju, glede anoreksije se mi pa ni potrebno bati, verjetno ravno obratno.
Sedaj sem nevaren samo ostalim. Proti virusom namreč ni zdravil niti pomoči. So v meni in iščejo novi material. Če se vam zdi življenje prelepo, ali zgolj samo dolgočasno, pridite k meni. Namenim vam en masten poljub. :)
Virusi.
Nekdo z domišljijo jih dela. In za tiste na računalniku imamo vsaj anti-virusne programe.
Zanimivo je, to, da sem na Internetu od leta 1995. To je polnih 6 let. V vsem tem času, me ni okužil niti en sam samcat virus in nisem nikoli uporabljal Anti-virusnih programov. Letos sem bil pod napadom štirih. Vsi trije so prišli iz naslovov, od koder sem pričakoval pošto: LJ- TOWER, LJ-Vrtec itd.
Tri sem takoj onesposobil, eden se mi je prebil, za celih 5min. In naredil sranje. Poslal se je celo ljudem, katerih e-naslova nimam. Namen teh računalniških virusov, je da se čimbolj razširijo. Zato niso zelo destruktivni. So samo nesramni. Po računalniku namreč pogledajo za naslovi, dokumenti... in se potem razpošiljajo naokoli. Vsi virusi imajo najraje zaupne dokumente, najraje pošiljajo prav te. Tiste, ki so zavarovani s passwordom.
In ha, ha, ha, ha... tu se lahko smejim. Napadejo le .doc in .txt file in to tiste, ki so večji od 100Kb. Se pravi Word in tekst file.
Moja staromodna narava mi nalaga, da vse moje tipkarske izdelke shranjujem v drugačni obliki, ki seveda porabi manj prostora in tudi virusom ni zanimiva, tako ne za OKUŽIT, kot tudi za POŠILJAT ne. :)
Pametno.
Hmm.. samo za tele ta prave, BIO.VIRUS pa nimam tega.
Čeprav imam včasih občutek, da oboje vrste virusov izdelujejo ista bitja... s čudaškim smislom za humor. :)
Aja, BIO-Virus se je razširil naprej na Anjine starše, eden občuduje anatomijo, drugi bulimijo. Moja mama se je odločila samo za anatomijo, verjetno iz profesionalnih razlogov. Edini od obiskov, ki ni zbolel, sta bila B. in J. Toda J. je tako ali tako bruhala dan pred tem. Se pravi, da nam je prinesla posebno darilo. Virus.
Hvala, hvala.
Kje ga je staknila, pa je strogo zaupno. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar